Dalmacija ultra trail 2017 (100km/4000vm)

Življenje prinese vse vrste izzivov in naneslo je tako, da je bila Dalmacija ultra trail izbrana kot mesto prav posebnega dvoboja. Ta se je napovedal pred dobrega pol leta. Na Slivnici. Takrat se je nekaj svežih ultra trailašev tako zagnalo v prvi in drugi vzpon, da so na četrtem skoraj obležali. Takrat mi je ultra kolega omenil, da če bi bilo časa za še en vzpon, bi ga pa prehitela. Jaz pa ne bi bila jaz, če ne bi stegnila jezika, da na stotki ga pa gotovo namaham. Beseda je torej dala besedo, segla sva v roki in začelo se je iskanje pravega izziva. V možnih terminih in lokacijah se je tako kot prava pokazala Dalmacija.

Moje možnosti, da premagam nadebudnega mladeniča so ležale zgolj v njegovi neizkušenosti in potencialni zaletavosti. Redno se mi namreč dogaja, da na tekmah po petdesetem kilometru začnem serijsko prehitevati fante, ki so precenili svoje zmožnosti v prvi polovici tekme, zdaj pa jih dajejo krči, bruhanje in druge težave, predvsem zato, ker niso znali pametno razporediti svojih zmožnosti. Ultra pač ni polmaraton in je ni mogoče preteči na moč, ampak zahteva nekaj modrosti in trme.

Spomnim se komentarja gospe z ene od okrepčevalnic v Vipavi, ki je rekla, da punce skoraj brez izjeme vse nasmejane pritečejo izza ovinka, se na vse kriplje zahvaljujejo osebju na okrepčevalnici, pojejo pol banane in par oreščkov, spijejo kozarec vode in odšibajo naprej. Fantje pa izza ovinka večinoma prišepajo, ob tem komentirajo kakšen »sufer« je tekma, prostovoljcev na okrepčevalnici seveda niti ne pozdravijo, saj jih že zaskoči petčlanska podporna ekipa, ki jih poleže v ležalnik, eden od ekipe masira, drugi hrani, tretji preoblači, preostala dva pa spodbujata, potem pojedo vse in še več na okrepčevalnici, ter se odvlečejo naprej brez pozdrava. Jah! Razlike med spoloma!

Že dolgo se nisem na tekmo odpravila tako dobro razpoložena. Obetalo se je prekrasno vreme. Poleg tega me je noga po pol leta neprestanih bolečin nehala boleti in v tekaškem koraku sem se počutila kot v raju. Epsko bitko pa sem v glavi tako ali tako izgubila že poleti, ko je moj tekmec briljantno odtekel svojo prvo trail stotko in mi jasno nakazal, da ni eden tistih zaletavih mladcev, ampak ultraš z glavo na pravem mestu. Od tu dalje je bila prihajajoča tekma zame le še zabava.

Glede na vremensko napoved smo se proti jugu odpravili že v sredo. Ponujeni bonus skoraj poletnih dni na morju je pač treba izkoristiti. Omiš me sicer ni navdušil. Mestece na ustju Cetine je obdano s prekrasnimi gorami, ki rastejo iz morja tudi do tisoč in več metrov visoko, vendar so prekrasni razgledi večinoma pokvarjeni z brezdušno gradnjo. A se temu dejstvu nisem dala preveč motiti, saj sem vedela, da bodo razgledi več kot poplačani na tekmi.

V dneh pred tekmo smo se tako aklimatizirali z vzponom na bližnjo trdnjavo, aktivirali s kratkimi skoki v morje, polnili glikogenske zaloge s štrudljem in kostanjem izpod kuhalnice Drejka teama, se hidrirali v družbi našpičenih ultrašev in se tudi izdatno spočili. Priprava na tekmo, kot si jo lahko le zamisliš.

Start 100km preizkušnje je bil na trdnjavi Klis nas Splitom. Srednjeveške utrdbe in njihovo skrivnostno moč naravnost obožujem. Tokrat pa me je nočni mraz odvrnil od raziskovanja njenih skrivnih soban in sem se pred startom rajši grela v kavarni. Razgled na lučke Splita pred startom je dvignil adrenalin. Točno ob polnoči s petka na soboto je iz dveh piratskih pištol počilo in na sto kilometrsko avanturo se nas je pognalo dobrih sto ultrašev. Energe team ponovno na poti. Epska bitka se začenja. Po precej dolgem spustu s trdnjave, ki se je začel po zlizanih kamnitih potkah in stopnicah, se je pred nas postavil prvi vzpon.

Zrak pred lučko je migljal, kot da je ozračje megleno. Vendar je bilo nekaj drugače. To ni megla. To je prah. Začutila sem ga tudi v očeh in nosu. Z lučko sem posvetila okrog sebe in iz teme so se izluščile zoglenele silhuete dreves. Seveda, tod so poleti divjali strašni požari. Pogled me je navedel na razmišljanje o tem, kako smo majhni in nebogljeni pred silami narave. Poleg prahu, ki se je dvigal s požganih tal in dražil dihala, je bila tudi okolica neprijazna in pogledi prav strašljivi. Tako je, ko smrt pokosi življenje.  A hkrati je med vonjem po zažganem, med vonjem po koncu, z morja vsake toliko prineslo tudi svež vetrič, ki je opominjal, da se bo tu kmalu naselilo novo življenje.  

Obožujem nočni del tekme. Tema nekako zoži zavest. Potegne me samo vase, v svoje misli. Ni razgledov in pogledov, ki bi jemali pozornost. Verjetno svoje pridoda še zaspanost, a tisti drobni delček poti, ki ga osvetljuje naglavna svetilka, je prav čaroben. Rosne trave se svetlikajo, kot da so srebrne, skale tvorijo skrivnostne podobe, potočki se svilnato razlivajo proti dolini, iz grmovja ob poti se sem in tja posvetijo očke in takrat veš, da na poti nisi sam. Ponoči se tako stopim z naravo, da sem del nje. Nisem več vsiljivec v gozdu, ampak sem njegova prebivalka.

Na dolgem vzponu srečam Andreja, ki pravi, da bo odstopil. Pravi, da so se bolečine v križu, ki so ga zagrabile pred dvema dnevoma, na teh razdrapanih poteh močno poslabšale. Da se ne bo mučil do cilja. Zveni tako dokončno odločen, da ga niti ne poizkusim prepričati v nasprotno. Skupaj odtečeva nekaj kilometrov do naslednje okrepčevalnice. Jaz se počutim odlično. Noge se igrajo s terenom. Glava je na mestu. Duša vriska!

Pasji lajež v samoti noči vsakih nekaj kilometrov naznanja prihod v civilizacijo. Če temu lahko rečem civilizacija. Pot nas vodi čez odročne vasi v dalmatinskem zaledju. Življenje tam je težko. Kot neme priče tistih, ki so obupali in odšli, nas spremljajo zapuščene kamnite hiše. Podrti zidovi, zaraščena dvorišča, zarjaveli ostanki življenja. Pred mano osvetljena cerkev in pot, ki vodi prav čez pokopališče. Bi moralo biti strašljivo, pa ni. Migljajoče svečke v noči, kot opomin, naj uživamo vsak trenutek, ki nam je dan. Pa spet tema in vsakih nekaj kilometrov osvetljena okna okrepčevalnic. In prav v vsaki nasmejani ljudje, ki mi nesebično pomagajo, me spodbujajo in mi podarijo del svoje pozitivne energije.

Centimeter gole kože na stegnih. Na neprimernem mestu. Hlačke pod krilcem so zlezle gor, nogavčki pa dol. Hvala temi, da me ščiti pred nezaželenimi pogledi. Moje štrumpanteljčke vsake toliko razkrije le soj svetlobe tekača v prehitevanju. Takoj, ko nad obzorje pokukajo prvi žarki jutranjega sončka, pa oprema, ki se je ne bi sramovale niti prijateljice noči, poleti v nahrbtnik.

Čez dolino zrem proti Zadvarju. Zdi se nenavadno blizu. Skoraj bi se ga lahko dotaknila. A  izmuzne se kot privid, ko se pot začne strmo spuščati in ugotovim, da je med nama še globok kanjon. Zagrizem v njegove strme stene in prav v trenutku, ko imam vsega zadosti, se mi z dreves nasmejejo rdeča granatna jabolka. V teku enega poberem s tal. Sline se mi pocedijo ob misli na njegovo sočno vsebino. A tudi tokrat sem se veselila prekmalu. Granatno jabolko še ni zrelo. Izpljunem grenkobo. Takšno in drugačno.

Prekrasni borovi gozdički, kjer tečemo po mehki preprogi iz borovih iglic, pa spet pobočja, kjer so sonce, veter in voda skalo slekli do golega in naš korak tolče ob trdo dalmatinsko kamenje, se menjajo v naprej neznanem ritmu. Proga je večinoma prijetno tekaška. Razen morbidnega odseka kmalu po tranziciji, kjer je trasa speljana po brezpotju. Pot je dobesedno izsekana skozi obmorsko makijo ali pa se vije po skalah, ki so po travi nametane kot po topovski bitki.

Točno ob enih se iz dalmatinskega zaledja po strmem spustu prebijem na obalo. Na okrepčevalnici v Breli z Andrejo skupaj vzklikneva Nataši, ki se je pravkar podala na krajšo progo. Srečam Oskarja, spremljevalca mojega nasprotnika in izvem, da sem epsko bitko že davno izgubila. Tešky je tekel, kot da mu je za petami sam hudič in se že bliža cilju.

Sonce zdaj pokaže svojo moč. Naslednjih petindvaset kilometrov do cilja se mi smehlja iznad Brača, megli moj pogled, iz mene črpa zadnje kaplje znoja in preostale atome energije. Zdaj se pokaže, kako neskončno dolgi so lahko kilometri. Na okrepčevalnici v Pisku me preseneti Andrej. Nasproti mi je prišel s kolesom. V roke mi stisne sladoled. Zadetek v polno. Ni boljšega v takšni vročini. Žal je prijetna ohladitev prekratka.

Prav nesrečna se v strumnem koraku vlečem po zadnjem vzpončku, ki bi ga bilo sicer vredno preteči, a mašina je prekurjena od strašne vročine. Ob mislih, kako se bo ta vzpon vlekel, če ga bom prehodila, zavre še v možganih. Prekrasni razgledi zamotijo begajoči um. Zadnja okrepčevalnica nudi možnost ohladitve s cevjo za zalivanje. Užitek je v tistem trenutku primerljiv s celodnevnim kopanjem v termah.

Žuljček je med tem postal žulj in tudi žulil je prav tečno. Šivanke nimam sabo, se pa kot možna rešitev pokažejo trnji robidnic, ki rastejo ob poti. Superga zleti z noge, zaviham nogavičko, prebodem žulj in že tečem naprej. Najprej malo peče, potem pa je tek spet bolj udoben. Kmalu v daljavi zagledam plažo, kjer je cilj današnje avanture. Zadnji spust je seveda začinjen še z zadnjim vzpončkom, a kilometri zdaj kar letijo mimo mene. Sonce se počasi spušča za Brač. Njegova svetloba nežno boža kamnite hiše na obrobju mesta. Poigra se tudi z lički malih deklic, ki so postavile svojo okrepčevalnico. Kozarčki z vodo in mandarine so lično postreženi na kamniti mizici, kot bi stale na belem čipkastem prtičku. Trenutek neopisljive hvaležnosti in čiste radosti. Male stvari so tiste, za katere je vredno živeti.

V meditativnem počutju preskakujem zadnje kamnite stopnice pred ciljem, ko me kot izstrelek prehiti sotekmovalka. V nekem oddaljenem končku možganov se prižge alarm tekmovalnosti, a žal sem kot parnik, ki pluje v svoji udobni hitrosti. Preklop na višjo brzino žal ni mogoč.

Cilj pod mogočno steno Dinare. Odbleski zahajajočega sonca na morski gladini. Moji navijači. Noga je zdržala. Prvi tek brez bolečin po dolgega pol leta. Moj najboljši čas na trail stotki. Strasti in mir v duši. In spet rečem, da ne bom nikoli več, pa v isti sapi iščem nove izzive.

Ko zvečer zaprem oči, pride k meni velika ptica. Objamem jo okrog vratu in skupaj vzletiva. Letiva nad  prehojenimi potkami. Nad rekami, dolinami, vrhovi. Nad travniki, polji, gozdovi. Čez morje. Utrinki s poti se vračajo k meni povezani v novo zgodbo. Sto kilometrov napora v mojih spominih postane sto kilometrov čistega užitka in radosti. Hvala ti univerzum, ker lahko. Hvala vam ultra nori prijatelji, ker lahko z vami delim kilometre poti in ure klepetov.

Vsak ultramaraton ima enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev

Za spremembo me je danes popadlo filozofsko razglabljanje. Povod je bila debata na družabnih omrežjih. Čeprav prežvečena, je spet potegnila tudi mene. Kdo je ultramaratonec? Kaj je ultramaraton? In kdo si s svojim ultramaratonskim rezultatom zasluži pozornost medijev?

Kdo je ultramaratonec, ne vemo. Zato, ker ne vemo, kaj je to ultramaraton. Ker termin še ni jasno definiran. Pa tudi če bo kdaj bil, ga bo v debati vedno možno zlorabiti. Kot se še vedno zlorablja beseda maraton. Saj vemo, o katerih razdaljah se še vedno razpravlja kot o »maratonskih«.  Marsikateri tekač je svoj prvi »maraton« uspešno pretekel na DM teku ali Nočni10ki.

Dokler torej ne vemo, kdo je ultramaratonec, do takrat ne bomo imeli zmagovalca teh debat, imeli pa bomo zmagovalce mnogih »ultramaratonov«, ki to mogoče niti niso in mnoge »ultramaratonce«, ki so samo tekači ali celo pohodniki.

Ko smo ravno pri zlorabi besed, ali veste, da je Superga italianska znamka športnih čevljev? In čeprav nihče od vas ne teče v Supergah, prav vsi za tek obujete »superge«. Ali pa »adidaske«. Ista zgodba.

Da je stvar še bolj zapletena in za razliko od krajših tekov, nosi ultramaraton, poleg rezultata, v sebi še zgodbo. Zgodbo o presežkih vseh vrst. S podaljševanjem razdalje, časa in zahtevnosti podviga, ta zgodba postaja širokim množicam vedno bolj nedosegljiva in zato vedno bolj epska.

Ključno je torej, da pri ultramaratonu ločimo rezultat in zgodbo. Rezultat je en sam. Jasen, merljiv in za vedno zapisan v statistikah. Zgodbe pa so na drugi strani povsem prepuščene domišljiji tistega, ki jih pripoveduje. In prav je tako. Vsak ultramaraton ima zato enega zmagovalca in toliko zgodb, kolikor je udeležencev.

Zapis o rezultatu je novica. Za zgodbo pa potrebujemo nekaj več. Da bi novica o rezultatu postala zgodba, mora biti začinjena vsaj še z naporom in odpovedovanjem, ki sta bila potrebna za uspeh. Ultramaraton pa tudi brez rezultata ponudi neskončno paleto presežkov, iz katerih je mogoče splesti dobro zgodbo.

Problem tako ni v novicah in zgodbah. Je pa lahko v njihovem sporočilu. In tu je odgovornost pisca, da svoje sporočilo poda jasno in nedvoumno. Če piše o rezultatu, lahko uporabi pojme kot so najboljši, najhitrejši, najdaljši le ob jasnih definicijah, klasifikacijah in primerjavah. Objektivnost rezultata je tu najpomembnejši del novice, kajti cilj tistega ultramaratonca, ki teče za rezultat, je biti najboljši.

Ljudje pa se ultramaratonov lotevajo tudi iz drugih vzgibov. Nekateri tečejo za dobro počutje, drugi iščejo svoje meje, tretji tečejo za dobrodelnost, četrti zato, da bi bili opaženi, peti uporabijo tek kot način osebne rasti, naštevala bi lahko do nezavesti. Ampak na vsaki ultri se pišejo zgodbe. In tudi tu naletimo na odgovornost pisca, da se zaveda vsebine zgodbe in jo kot takšno tudi poudari. Morda so to zgodbe o intimnem notranjem doživljanju in čustvih, ki se sprožajo ob dolgotrajnem naporu. Morda zgodbe o ozdravitvi ob pomoči teka. Lahko tudi zgodbe o doživljanju narave, ki se pišejo ob prekrasnih razgledih. Zgodbe o telesu, psihi in duši tekača. Lahko so to zgodbe o najbolj norih podvigih. Vsekakor pa to niso zgodbe o najboljših in najdaljših.

Vsaka taka zgodba se po spletu takšnih in drugačnih naključij lahko znajde tudi v medijih. In takrat bo, zaradi načina, kako mediji funkcionirajo, pridobila pridih senzacionalnosti. Verjetno zato, ker v teh norih časih lahko prodamo samo še nekaj šokantnega. Cilj pisca zdaj ni več objektivnost, temveč doseg čim širšega kroga bralcev. Tega se moramo zavedati. Zato v tem trenutku nastopi odgovornost tekača, ki je vpleten v takšno zgodbo, da je objektiven do samega sebe, da se zaveda, ter to tudi poudarja, ali mediju prodaja svoje dosežene rezultate, ali intimno zgodbo. Nič od tega ni boljše ali slabše. Le ločiti je treba med njima. Pet minut slave bo tako slajše.

In sladek naj bo tudi tek. Za rezultat ali zgodbo.

Valamar trail 2017 (42km/1000vm)

Za mano je še en najlepši trail na svetu – Valamar trail. Rabac me res nikoli ne razočara. Pravzaprav me ta skriti biser Jadrana vsakič znova preseneti. Sprašujem se, zakaj me vedno znova tako očara? Mogoče zato, ker dolgočasna pot čez notranjost Istre ne obljublja, da na njenem koncu čakajo turkizno zeleni zalivčki, plaže z belimi kamenčki, obmorski gozdički in hribčki z res norimi razgledi. Mogoče zato, ker se turistično mestece v tem času že umirja in počasi vrača v svoj naravni ritem. Ali pa zato, ker jesensko sonce vsemu doda posebne barve in čudovito mehkobo.

In seveda ljudje, ne smem pozabiti nanje. V Rabac se rada vračam tudi zaradi čudovite ekipe Valamar traila. Sami čudoviti, dostopni in dobrovoljni ljudje. Prav zaradi vas je ta tekma tako domača in intimna. Upam, da takšna tudi ostane. Najlepše od vsega pa je seveda druženja z našimi ultra norci. Ker je dogajanje celega vikenda omejeno na malo mestece, smo vsi tam nekje in prav prijetno je, ko na vsakem koraku srečaš sotrpina pripravljenega na klepet, kavico, pijačo.

Jesenski termin tej tekmi doda posebno energijo. Šteje kot nekakšen zaključek sezone, čeprav se po njem zvrsti še nekaj čisto zaresnih tekem. Verjetno nekateri tudi v Rabac pridejo čisto zares tekmovat. A zdi se mi, da nas večina pride preprosto uživat. Tekma je tako dober izgovor za uživaški jesenski vikend na morju. 

Letos se je v Rabcu obetal prelep sončen vikend. Kičasto. In tako je tudi bilo. Da bi užila čim več te idile, sva v petek pohitela proti morju. Ker sva bila res zgodnja, sva se odpravila na bližnji hribček na aktivacijski tekec. Pred tekmo ponavadi počivam, tokrat pa so me pete neznansko srbele, saj sem cel september počivala in nisem tekla. To je bila še ena neznanka pred preizkušnjo naslednjega dne. Ali bo ta daljši počitek pomenil, da bom spočita in na progi eksplodirala od energije, ali pa se bo poznala odsotnost treninga?

Cici proga, na katero sem se zaradi težav z nogo, ki kar ne ponehajo, prestavila tik pred zdajci, je speljana tik ob morju. Žal pa se razgledov na prekrasne zalivčke nisem mogla zares naužiti. Čeprav bi lahko rekla, da je ta del proge pravzaprav ravninski, je teren tako razgiban, da zahteva stalno pozornost. Spusti z gozdne potke na samotne plažice vključujejo tudi plezalske elemente. Vključen je bil tudi oviratlon in sicer občasno plezanje pod debli dreves. Manjši tekači so bili vsekakor v prednosti.

Sonce je na vso moč svetilo skozi krošnje dreves, ki so se zibala v ritmu močne burje, skupaj pa sta ustvarila igro senc, ki je povzročila vtis, kot da se tla pod mano premikajo. Ne glede na to, kako sem se trudila, pogleda nisem mogla izostriti in možgani niso dobivali prave informacije o terenu, zato sem se nekajkrat spotaknila ob ovire, ki jih sploh nisem videla. Kot sem izvedela kasneje, se je na progi zgodilo lepo število padcev in tudi nekaj odstopov zaradi poškodb.

Ravnine kar ni in ni zmanjkalo. Energija je špricala. Tekla sem precej podivjano, a komaj čakala na vzpon, da pokažem kaj znam. Prehiter ravninski tempo mi ne odgovarja. Vzponi so moj najljubši trail playground.

Prehitela sem manjšo ekipo Hrvatov. Ker sem prehitevanje napovedala v angleščini, niso vedeli, da sem Slovenka. Seveda jim moški ego ni dovolil, da me brez boja spustijo naprej, zato so jo žgali za mano. In komentirali. Mojo kiklco, noge, ritko. Na glas. Jaz pa modro tiho, se po tihem muzala in čakala, kaj bo še na programu. A karma je takoj ukrepala. Spotaknila sem se ob korenino in med lovljenjem spontano zaklicala zasledovalcu, da še sreča, da ni padel name. Ko so se fantje zavedeli, da sem razumela vse njihove komentarje, jim je bilo fajn nerodno. Tako zelo, da so zbrali zadnje atome moči in me vsi po vrsti prehiteli.

In že sem lezla v težko pričakovani prvi vzpon. In nato šok. Energije, ki me ponavadi ponese po hribu navzgor, ni bilo od nikoder. Vlekla sem se kot sluza. Pulz mi je nabilo v višave in na okrepčevalnico sem se privlekla vsa zardela in zaribana. Nič mi ni bilo jasno. Ali pač. Na tekmo očitno ne moreš brez treninga.

Brez prave volje sem tako bolj tekala, kot tekla. Bila sem tako gnila, da se mi še v razgledih ni ljubilo uživati. Kilometri so sicer hitro izginjali na števcu, a v pravo počutje sem prišla šele okrog tridesetega kilometra. Kar je na tako kratki progi skoraj tik pred ciljem. Tu sem oživela in prišla v svoje počutje. Do te točke pa je bil tek eno samo mučenje. Tam nekje sem sklenila, da če se bom še kdaj prestavljala s proge na progo, se bom premaknila na daljšo in ne krajšo traso. Ponovno sem namreč ugotovila, kar tako ali tako že vem, da mi kratke proge ne odgovarjajo. 

Mogoče pa sem tako počasi tekla zato, ker sem tek posvetila Nataši, ki je letos tek neprostovoljno zamenjala za kavč, kamor so jo posedle poškodbe, ki sledijo ena drugi. Ob tem razmišljanju sem začutila hvaležnost, da lahko kljub poškodbi, ki že pol leta nadleguje tudi mene, vseeno še vedno uživam svobodo gibanja. Pa čeprav bolj počasi in z nekaj bolečine. 

Na progi je bilo ves čas živahno. Prehitevali smo se s tekači z vseh prog. Proge so se namreč večkrat križale in spet razcepile. Ta živahnost mi je bila všeč, saj sem imela priložnost, da sem poklepetala in se spodbujala s tekaškimi kolegi. Vendar sem že pred tekom razmišljala, da je sistem tras precej zapleten. Da množica križišč dopušča velike možnosti napak, teren pa tudi možnosti hotenih ali nehotenih bližnjic. To se je izkazalo tudi po tekmi, ko je organizator ugotovil, da si je kar nekaj tekmovalcev nenamerno skrajšalo progo. 

Jaz si progo žal podaljšam, če jo že zgrešim. Tudi tokrat sem spregledala odcep kmalu za Bartići. Zaposlena s svojimi mislimi sem tekla po poti naravnost, namesto da bi zavila levo navzdol. Strumno mi je sledila četica tekačev. Ne vem, ali je bila tudi njim všeč moja kiklca, ali sem delovala tako zaupanja vredna. Na srečo sem kaj hitro pogrešila zastavice in kolono vrnila nazaj na prava pota. Tomaž me je kot trail debitant pred tekmo veliko spraševal na temo izgubljanja. Pa ni kaj veliko povedati. Izgubljanja so del trailov. Vsak od nas je sam odgovoren za to, ali zbrano sledi progi, ali ga s proge zanese na kakšno bolj všečno potko.

Na zadnjem spustu sem dohitela družinico na MTBajkih. Očka in sine sta se suvereno spustila po grobem makadamu, mamica in hčerkica pa sta hodili ob kolesih. Ta strah dobro poznam. Zaradi dveh precej hudih kolesarskih padcev, me je bilo makadama nekaj let na smrt strah. In ko sem letos za darilo za rojstni dan dobila MTB tečaj, sem Andreju skoraj napovedala ločitev. Pred predvidenim datumom nekaj noči sploh spala nisem. A nekje globoko v sebi sem se zadeve perverzno veselila. Ker sem vedela, da se je s svojimi strahovi potrebno soočiti. Na srečo sem imela res potrpežljivega učitelja in tako je dan na Krvavcu ostal v zelo lepem spominu. Spomladi grem na nadaljevalnega.

Pa nazaj k dekletoma ob MTBajkih, ki sta se spuščali po naši trasi. Ko sem ju tekaje prehitela, se je deklica vzpela na kolo. V očeh se ji je videlo, da jo je strah, a da bi jo tekači prehitevali, to pa ne. Ko sem tekla ob njej, sem ji povedala, naj na kolesu stoji, da ga bo lažje obvladovala. Takoj je poskusila in z novim znanjem odpeljala v dolino. Mamica za učenje ni bila tako hitro dojemljiva in bo morala na tečaj.

V cilju že dolgo nisem bila tako srečna, da je vsega konec. Da grem lahko pod tuš, na večerjo in na analizo s sotrpini. Mojca je obljubila še palačinke. Ponavadi me je v cilju pričakal Andrej, letos pa sem jaz čakala njega, saj se je spopadel z daljšo progo. V cilju je tako letos on dobil tradicionalni poljubček.

Večer je prijetno minil ob zelo živahni analizi. Zbrali smo se skoraj vsi. Bolj ali manj zagrizeni tekmeci na progi in iskreni prijatelji izven nje. Druščina, ob kateri ti zaigra srce. Moje pleme. Skupaj za isto mizo tisti, ki so stali na najvišjih stopničkah in tisti, ki so komaj ulovili limite. Vsi pa polni napetih zgodb.

V nedeljo je v Rabcu, po nekaj deževnih letih, sijalo sonce. Pred burjo, ki je še vedno bičala obalo, sva se z Andrejem skrila v prekrasen zalivček. Sonce je grelo tako močno, da me je zvabilo še na jesensko namakanje v morju, kar je dokončno zaokrožilo prekrasen vikend.

»Where the hills meet the sea« je slogan tekme, ki pove vse. Zato se vsako leto znova vračam v Rabac. Dve moje ljubezni; hribi in morje, v eni sami tekmi. Energe team bo naslednje leto spet na startu.