Bilo je vroče poletno jutro lanskega avgusta, ko
smo s kolegi po plavalnem treningu na Koleziji ob kavici razglabljali kaj bo naš naslednji večji triatlonski izziv. Med vsemi idejami sem se najbolj
zakuril za Ironman Lanzarote. V imenu Lanzarote sem čutil nekaj močnega,
divjega. Kar se je kasneje izkazalo za še kako
res.
Tudi Maretu je bila ideja všeč in načeloma sva bila dogovorjena, da greva
skupaj. Ker je bila sezona tekem v 2017 že
deloma dogovorjena, sva s Katjo našla
kompromis in ultratrail po Gran Canari prestavila na 2018. Potrebnih je bilo še malo formalnosti in v začetku septembra sem bil uspešno prijavljen na IM Lanzarote.
IM Lanzarote je predstavljen kot
ena najtežjih triatlonskih preizkušenj v sklopu Ironman tekmovanj. Zato
sem se takoj pozanimal kaj me čaka. Po
ogledu trase mi je bilo hitro jasno, v kateremu grmu tiči zajec. Plavanje v zalivu, dva kroga po 1900m mi ni
predstavljal težav, kolo s svojimi 180km in
dobrimi 2400vm+, pa je že druga
zgodba. Poleg tega ključno
vlogo na kolesu igrata veter in vročina.
Tek po obali 42km, cca 300m+ se mi je prav tako zdel obvladljiv.
Seveda sem se takoj pozanimal
naokoli kakšne izkušnje so imeli predhodniki. Veter,
veter in še enkrat veter. Grem pogledat
na Windguru in okamenim nad podatki. Stari, kam greš ti? Tja se hodi surfat, ne pa kolesarit! Praktično ves prosti čas posvetim treningom na kolesu. Letošnja zima je bila res pravšnja za to. Bila je revna s snegom, zato
pa je izdatno pihalo. Kras, Istra in Vipavska dolina so bili stalnica zimskih
vikendov. Za preizkus forme sem se konec aprila udeležil OL-Parenzana polovičke.
Plavanje in kolo super, tek panika. Nobene hitrosti, kot da sem na joggingu v
Tivoliju. V naslednjih dneh sem skušal
nekaj tega nadoknaditi, a je bilo že prepozno.
Ko smo prispeli na Lanzarote sem
bil šokiran nad divjo in pusto
naravo. Kaj dela tu človek,
mi je odzvanjalo v glavi. Veter nabija na polno, sunki po 35kt, ni vode, ni kač, pajkov, škorpijonov, da o ostalih občutljivejših vrstah ne govorim.
Odprem vrata na avtu in skoraj mi
jih odtrga iz rok. A tu bomo kolesarili??? Šibamo v
La Santo na brifing in ob cesti kolesarja, ki zaradi vetra ne obvladata kolesa.
Hodita peš in kolesa opletajo sem in
tja. GROZA! Vsi treningi, ki sem jih naredil v burji, se zdijo kot vrtec proti
temu kar vidim. Ne vem ali sem navdušen ali šokiran, na srečo je vremenska napoved za naslednje dni boljša. V petek sestavim kolo in skočim na kratko ogledno turo, cca 20km,
bočni veter me premetava sem ter tja, ko
pa zapeljem proti vetru v blag klanec se dobesedno ustavim. Hitrost 7km/h. Fak,
niti pomisliti nočem kaj bo jutri na dirki. Zvečer se z Maretom dobimo na pijači v Puerto del Carmen in predebatirava
taktiko. Zaključek je jasen – Preživeti.
Sobota zjutraj, nekaj napetosti,
a vdan v usodo. Kar bo, bo. Odločen, da
se pregrizem do konca. Morje je mirno. V vodo se zapodimo vsi na enkrat, 1600
nas je. Presenetljivo, a bolj kot v prvem, smo se tepli v drugem krogu. Šibam v T1 na preoblačenje, mazanje s kremo proti
opeklinam, wc. Srečam Mareta, zavpijem srečno in šibam na
kolo.
Začnem zmerno, vreme je oblačno, bočni
veter mi da dihat. Glede na razmere kar dobro leti in ko naredim prvo pentljo,
je za menoj že dobrih 40km. Prečkamo narodni park Timanfayo, ki kaže moč
narave, vulkanskih izbruhov in nepregledne količine
izbruhane zemeljske skorje. Ravna cesta preko široke
doline se počasi vzpenja in čelni veter me vztrajno pobira. Na 100km
me pričakajo moje punce Energe team
in kar naenkrat je vse lažje.
Grizem v veter proti najvišji točki proge Mirador del Rio in ko jo
dosežem se mi odvali kamen. Navijači nas spodbujajo vzdolž celotne proge. Španski temperament rules. To je to,
sedaj pa samo še dol. Hiter spust in že šibam po
avtocesti, sonce je začelo
pripekati, veter z boka je obvladljiv, pogledam na uro, še dobrih 20km in 300 višincev.
Mater, kje jih bomo naklepali? A gremo spet v hrib? Z avtoceste zavijemo proti
Nazaretu, naravnost v veter in asfaltno makadamsko cesto, ki se je zlagoma
vzpenjala. Teh dobrih 5km, mi je dobesedno vzelo voljo do življenja. Bolj ko sem gonil, bolj me
je metalo sem in tja. Razdrapana cesta, veter na polno, vročina, vsega sem imel poln kufer. Proga
naenkrat zavije močno v levo, veter v hrbet,
bicikel leti, prava katarza. Ponovno srečam
navijačice Energe teama. Poplačilo trpljenja zadnjih nekaj
kilometrov. V daljavi vidim prve obrise turističnega
naselja Puerto del Carmen, še
vratolomni spust in T2.
Tek poteka po tlakovani obalni poti
v dveh krogih. Prvi gre do mesta Arrecife in je dolg cca 32km in drugi krajši samo 10km v isto smer. Začnem zmerno, veter nažiga v prsa, vroče je. Ob trasi ogromno navijačev, vzdušje je odlično.
Okrepčevalnice so dobro založene in izredno pogoste. Postavljene
so skoraj vsaka 2,5 km. Ko sem pred tekmo pregledoval traso se mi je to zdelo
popolnoma odveč, prej moteče. A sonce in veter sta kmalu pokazala
zobe. Čeprav sem tekel samo v belem
TT dresu, me je žgalo na polno. Po 5km nisem
več vedel kaj dogaja, popolnoma apatično sem potekaval po trasi in se boril
s črevesjem. Kljub večim poizkusom, ni šlo iz mene nič. Ko sem prišel do
Arrecifa so mi na okrepčevalnici
ponudili led, najprej sem ga zavrnil, češ a še to
naj dam v trebuh, saj sem že itak čist adijo, ko mi potegne in si ga
zatlačim za dres in pod kapo. To me
je spravilo k sebi. Pregreto telo je ponovno začelo
funkcionirati.
Ko sem se po prvem obratu vračal proti cilju in so me pozdravile še moje navijačice, sem vedel, da je to to. Oddelal sem še drugi krog in že sem bil v ciljnem lijaku, kjer me je pozdravila Katja.
V trenutku je bilo pozabljeno vse trpljenje in širok nasmeh se mi je narisal na
obraz. Yes, to je to.
V cilju srečam Mareta in skupaj pojeva
regeneracijsko malico. Težka je
bla, se strinjava v en glas.
Sedaj pa malo počitka😊
(malo,…)
