torek, 21. februar 2017

8 ur Slivnice 2017 (50km/3500vm)

 
Osem ur Slivnice. Kaj bi še lahko novega povedala o prireditvi, ki sem jo obiskala četrtič? Ne vem. Bomo videli.

Priznam, da sem se tokrat na Slivnico odpravila s težavo. V nekem trenutku sem namreč začutila odpor do tekem, ki jim rečem kar »nešteto ur po enem hribu gor in dol«. Pa pravzaprav ne vem povedat zakaj. Kot da se je zgodilo neko nasičenje. Ali naveličanost.

Če sem čisto iskrena, se ta naveličanost v zadnjem času mnogokrat zgodi tudi takrat, ko se odpravljam na trening po domačih in neštetokrat pretečenih hribčkih in dolinah. Verjetno je razlog v tem, da iz leta v leto povečujem pretečeno kilometrino in zato za vsak nov premik pač potrebujem nov izziv. Na nekaterih sto in stokrat pretečenih potkah telo deluje kot na avtopilotu in čeprav lahko tečem hitreje, saj je potrebna manjša pozornost, se pot v glavi bolj vleče. Zato se rada podajam v nove kraje, na nove potke, po nove razglede.

Slivnica tega izziva ni ponudila. Zato, ker sem se celih osem ur po tem hribu podila že štirikrat, če niti ne štejem ostalih izletov na ta isti hribček. Vzpon tako poznam že na pamet. A razlog, da sem v soboto zjutraj spet stala na štartu 8 ur Slivnice in to s štartno številko 8, leži čisto drugje.
 
 
Na tem dogodku je tekanje gor in dol samo obrobna korist. Tukaj se zgodi prav posebna energija. Začne se že s hribom, ki je nekako čaroben. Zato se ni za čuditi, da so ga za svoje domovanje izbrale še čarovnice. Potem pa je tukaj družina Knap in ekipa, ki dogodek organizirajo z neizmerno dozo srčnosti. Zaradi tega sta vsak vzpon in spust tekaška poslastica, postanek na spodnji in zgornji okrepčevalnici pa kulinarični dogodek. Ko bom šla v tekaško penzijo, pridem na 8 ur Slivnice samo na pojedino! Komaj čakam, da zmažem 8 kosov špehovke z zaseko in domačo salamo.

Drug razlog, da Slivnice ne bi zamudila, pa je druženje. Ker je 8 ur Slivnice prav v obdobju, ko ni drugih večjih tekem, vsi pa se nanje pripravljamo, se tu vsako leto zbere smetana slovenske ultra druščine. Peter je zato zadnjič rekel, da Slivnica šteje za ultra državno prvenstvo. Sami nasmejani obrazi in prepihane glave. Pozitivizma za izvoz. Vsi navijamo za vse, vsi tekmujemo sami s sabo. Objemi in spodbude so samo sopotniki čiste uživancije.
 
 
Energe team je letos nastopal v rahlo okrnjeni obliki. Ker se Andrej pripravlja na IronMan Lanzerotte, je dan izkoristil za kombiniran trening. Dvema vzponoma na Slivnico je dodal kolesarsko turo do Kopra. Jaz pa se letos odpravljam na Istra100milja in ker se ta nezadržno približuje, sem si udeležbo zamislila kot dober trening. Obljubila sem si, da se ne bom prekurila, da bom vse vzela tako lahkotno, da bom tudi po tekmi lahko normalno nadaljevala s treningi. Malo me je sicer skrbelo, ali bom lahko držala svojo obljubo, saj me na tekmah ponavadi kar potegne v dogajanje. Tokrat pa so najhitrejše konkurentke poskrbele, da se odločitve ni bilo prehudo držati, saj so takoj po štartu pokazale, da bodo neulovljive. Tako sem se brez prehudih notranjih bojev lahko lotila uživanja in počasi grizla proti ciljnim sedmim vzponom.
 
O tem, kako so vsi vzponi enaki, a vsak drugačen, sem pisala že velikokrat. In tudi tokrat je bilo tako. Ker je bil napovedan lep sončen dan in ker sem podrobno pogledala fotografije proge, ki jih je dan poprej objavil Borut, sem imela predstavo, da bo trasa pretežno suha, z znanimi blatnimi vložki. Ker pa je ponoči deževalo, nas je na vrhu pričakala snežna odejica. Snega je bilo res samo za vzorec, sta pa zato prekrasno pomladno sonce, ki je vztrajno topilo stare ledene zaplate in burja, ki je topeč sneg sproti spreminjala v ledeno drsalnico, poskrbela za artistične vložke padcev. Ledene zaplate so se tekom dneva, pod stampedom stoštiridesetih tekačev in ob pomoči toplega sonca, sicer vztrajno topile in manjšale. So se pa temu primerno povečevali in poglabljali blatni predeli. Če smo dopoldne padali na ledu, so bile popoldne pogostejše blatne kopeli. Posledice so bile vidne tudi na tekačih. Dopoldne so mimo mene tekali krvavi komolci in kolena, popoldne pa blatne riti.
 
 
Glede na zahtevnost proge se moram prav považit, da sem padla samo enkrat. In še to, če lahko kdo sploh verjame, gor grede. Bolj ko prevrtavam ta film, manj mi je jasno. Pogumno sem jo pičila po enem od ledenih predelov z vso potrebno pozornostjo in zavedanjem. Kar na enkrat pa nisem bila več na nogah, ampak na riti. Padec seveda ni bil usoden, pravzaprav tudi boleč ne, ker če padeš hodeč po hribu gor grede, nikakor ne moreš pasti prav daleč. Me je pa malo zabolel ponos, saj mi še zdaj ni jasno, kako mi je uspelo nekaj takega.

Stoštirideset udeležencev nas je Slivnico osvojilo desetkrat, osemkrat, sedemkrat, ali samo enkrat. In če sem vsakogar ob srečanju vsaj pozdravila ali spodbujala, se je teh srečanj tekom dneva nabralo res lepo število. Znani obrazi so potovali mimo mene kot na filmskem traku. Ko so jo rezali gor v hrib, so se mi prikazali v počasnem posnetku. Na naslednjem srečanju, ko so jo mahali v dolino, so mimo mene švignili v hitri izdaji. Nekateri sproščeno, drugi na robu svojih moči. Nekateri vedno počasneje, drugi iz kroga v krog hitreje. Nekateri vedno pripravljeni na šalo, drugi resno zatopljeni v svoje delo. Vsi brez izjeme pa z iskricami zadovoljstva v kotičkih očes. Vsi smo tekali gor in dol in iskali sebe.
 
 
Ko smo se po osmih urah zbrali v koči ob krožniku jote, smo bili vsi notranje polni. Eni bolj leseni, drugi še vedno poskočni, vsi pa zadovoljni. Ko se po teku znajdem v družbi ljudi, ki znajo preko pragu bolečine, ki si upajo iz cone udobja, ki vedo, da so omejitve samo v naši glavi, mi je vedno toplo pri srcu. Še bolj vesela pa sem zato, ker energija, ki jo pri tem ustvarimo, ne ostane samo v nas in za nas, ampak jo odnesemo domov in predamo vsem sopotnikom naših življenj. Našim bližnjim, pa tudi naključnim mimoidočim. Verjamem, da je samopreseganje ključ za širitev virusa sreče. In vsi, ki smo se v soboto spopadli s Slivnico, smo okuženi in okužbo širimo naprej.
 

Prejšnja leta sem o Slivnici pisala tukaj: Slivnica 2015 in Slivnica 2014