Rašica trail (50km/2500vm)

 

Konec novembra, tam nekje po Palmanovi, me vsako leto popade tekaška lenoba. Se mi zdi, da čisto upravičeno. Telesu je od časa do časa potrebno dati tudi malo več počitka. Ampak letos moram s to lenobo bolj previdno. Spomladi se namreč odpravljam na prvih 100milj, zato si želim, da bi bila zima bolj aktivna kot ponavadi.

Ker mi je jasno, da se v tem meglenem in žalostnem jesenskem času sama težko spravim na 50km trening, sem se prijavila na Rašica trail. Sicer sem tik pred zdajci še nekaj cincala in preverjala vremensko napoved, ampak sama v sebi sem vedela, da moram lenobi pogledat direktno v oči.

Bojda so letos organizatorji, po lanski izkušnji, naročili lepo vreme. No, snežilo res ni, je pa cel dan  bolj ali manj deževalo. Na štartu se nas je tako nabralo kakih sedemdeset ljubiteljev dežja in blata. Pred nami pa dvakrat ali petkrat 10km in 500vm.

Kakšno olajšanje je po Palmanovi spet stati na štartu trail tekme. Čvekanju, smejanju in objemom ni ne konca ne kraja. Na kupu je ultra nora energija.

Razmišljam, ali bi kateri od trail prijateljev opazil, če bi na tekmo prišla brez superg. Zakaj? Zato ker so prav vsi opazili, da sem prišla brez Andreja. Kot kaže šteje med mojo obvezno opremo. Ne, ni še obupal nad mano, čeprav je včasih že zelo blizu tega. Samo žrtvoval se je za družinsko dobro in peljal hčero na tekmo. V Energe teamu nismo samo tekači, imamo tudi plesalce.

Pred štartom gledam, kaj za en tip sledi Majčki kot senca. Ko vidim, da se ga nikakor ne more otresti, posežem vmes kar jaz in vpričo njega Majo vprašam, kje pa je njen Damjan. Stavka še končam ne, ko se zavem, da je ta tip, ki jo brez sramu zasleduje, pravzaprav Damjan z brki. Movember je naporen mesec. Če imam srečo in brkača prepoznam, mi je na smrt smešen, če pa mi ga ne uspe spoznat, sem smešna jaz.

Že dolgo nisem bila na tekmi v stilu nevemkolkrat na en hrib gor in dol. Me je pa tokrat, glede na vremensko napoved, prav to dejstvo pomirjalo. Vsakih 10km bom tako ob prečkanju štarta čisto blizu svojega nahrbtnika. Vanj sem stlačila rezervne tekaške opreme za deset tekačev, od katere seveda med tekmo ne bom potrebovala čisto nič, je pa res fajn, da je tam.

Čvekanje pred štartom me je tako zavedlo, da sem bila v čistem šoku, ko smo kar na enkrat začeli. Za prvi krog smo moči združili Uršula, Maja, Jaka in Marko. Na nekaterih odsekih je bilo res fino, da nas je bilo več in smo tako lažje navigirali po progi. Nimam pripomb na označbe, proga je bila označena kot je treba, ampak mene pač včasih iz neznanega razloga bolj pritegne kakšna druga stezica, kot ravno tista, ki jo je predvidel organizator.

Vzpon je bil mestoma fajn strm in drseč. Posebna dodana vrednost so bili vložki oviratlona iz podrtih dreves, ki si jih včasih premagal s plazenjem spodaj, včasih pa s prestopom od zgoraj. Priznam, da je bila koreografija plazenja in preskokov iz kroga v krog bolj uboga. Jaka je rekel, da grem kot stroj. Se strinjam. Če me gledaš kako lezem v breg, zagotovo spominjam na staro dizelco.

Ne glede na blatno podlago pa je bil vzpon prav prijeten, česar ne bi mogla trditi za spust z Rašice proti cilju. Prva polovica spusta je bila precej strma. Ilovnata podlaga pa je prav vabila k zdrsu. Po kratkem plezalnem vložku, kjer so prav prišle visokogorske izkušnje, se je strmina postavila še bolj na glavo. Seveda se nisem razveselila, ko sem za piko na i na drevesu zagledala še opozorilo: »Pozor, zelo strm spust.« Kako je lahko spust še bolj strm od strmega, smo kaj kmalu spoznali. 

Prav hvaležna sem bila za dva krajša makadamska vložka, kjer sem se malo oddahnila in spočila. Predvsem psiho, se mi zdi. Hvala bogu, da sta bila vsaj zadnja dva kilometra lepo tekaška in je bil zato vsak prihod v obrat res prijeten. Tik pred zdajci pa še presenečenje. Ročno izdelana brv čez potoček. Fotko tega izuma bom definitivno poslala Alenu in mu predlagala, da kaj takega postavi na Istra100milja, da ne bo treba do kolen v mrzlo vodo in to trikrat čez en in isti potok.

 

 

Ob progi je bilo kar nekaj amaterskih in profesionalnih fotografov, ki so se trudili ovekovečiti veličastnost trenutka. Z Uršo sva se vsakemu posebej na široko nasmehnili. Jaz sem tudi potegnila trebuh noter in se delala, da na polno tečem. Tudi v breg. Aja, nekaj drugega sem hotla povedat. V nekem trenutku sem se zavedela, da so vsi tisti nasmehi silno zavajajoči in Urši predlagala, da tega ne delava več. Kdo bo namreč vedel, da so ti traili en sam »sufer«, če jih pa midve pretečeva »z nasmehom«.

 

 

In tako petkrat. Navigiranje po progi je bilo iz kroga v krog lažje, saj smo pot tako razrili, da se sploh ni bilo več potrebno ozirati za trakovi. Je pa to seveda pomenilo, da je bilo blato iz kroga v krog globlje, bolj drseče in cmokajoče. Postajalo je pravo »živo blato«. Meni je v zadnjem krogu na nekaterih odsekih skoraj snelo superge z nog. Če sem prvi krog tekala levo in desno in se izogibala lužicam, da bi ohranila vsaj kanček elegance, sem proti koncu na polno letela po blatni čofti.  Supergi so postali neprepoznavna kepa blata, z blatom pa sem bila pošpricana do riti. V letih traila sem dala skozi že marsikatero blatno kopel, ampak tako na debelo z blatom ofrajhanih tekaških hlač pa še nisem prinesla domov.

V četrtem krogu sta mi nasproti prišla Andrej in Snežka. Snežka ni bila blatna samo do riti, ampak do ušes. Samo cmok v letu je dovolj, da sem bila spet polna energije. Tekla sem kot nora, da ju srečam še v petem krogu. Snežka je bila sicer neskončno razočarana, ker sta nadaljevala v nasprotni smeri, ni ji bilo namreč jasno, zakaj sta mene pustila kar po svoje.

 

 

Dan ni bil samo deževen, ampak tudi meglen. Megla se je iz ure v uro bolj gostila. Na koncu na trenutke nisem imela več pojma kje sem, saj se ni videlo nikamor. Iz megle je sevala samo blatna steza, ki sem ji slepo sledila.

Glede na teren sem prav važna, da sem padla samo enkrat, pa še to ni bil pravi padec, ampak samo zdrs s pristankom na riti. Malo sem bila umazana, predvsem roke sem imela čisto blatne, pa sem problem hitro rešila in si jih umila v naslednji luži. Glede na to, kako me je na nekaterih predelih zanašalo na ovinkih, bi bilo pričakovati širši repertoar padalnih vložkov.

Skovala sem tihi načrt, da zadnje prečkanje brvi izvedem kar pod njo. Se pravi čez potok. Tako bi lahko opravila predpranje blatne tekaške opreme. Kot se je izkazalo na koncu, nisem bila edina s to idejo in prečkanje potoka v zadnjem krogu je postalo kar »must be done«. Ker pa je postajalo vedno bolj hladno, me konec koncev ni zamikalo v mrzlo vodo. Kot prava »party breakerica« sem kopanje izpustila in v cilj pritekla ovita v zdravilno blatno oblogo. Revma mi letos ne more do živega.

V cilju me je z Andrejem čakala še novopečena trailašica Tjaša, ki se je danes prvič preizkusila na takratki progi. »Veš, to je pa res težek šport,« je izjavila. In dodala, da ni bilo treba, da so progo speljali po takih stezah, saj so na Rašici tudi lepše ceste. Ja, tudi jaz se med tekmo velikokrat sprašujem prav isto. A kot kaže je prav to tisti pravi čar traila.

Organizatorjem sem se želela zahvaliti še za traso brez srečanja s kravami. Pa sem si premislila. Ravno zdaj, ko se mi zdi, da sem se z njimi končno spoprijateljila in bi to prijateljstvo morala vaditi, mi naredijo trail brez krav. To ni preveč lepo od vas. Pašnik smo prečkali, drugo leto na njem pričakujem še krave. Če se vam zdi, da je za krave premrzlo, pomislite prosim še na nas. Ampak to je več ali manj edina resna kritika. Sicer pa vse pohvale za organizacijo in srčnost.

Z družino Jež, ki organizira ta prelepi dogodek, sem se dogovorila, da drugo leto zagotovo naročijo  sonce. Pozabila pa sem vprašat, kdo je napekel vse tiste dobrote s katerimi ste dvigovali našo energijo na okrepčevalnicah. Se mi zdi, da sem probala prav vse. Odlične so bile!

 

Še enkrat pa prav posebne pohvale za lepotilni blatni tretma. Brez doplačila. Je bil vključen v ceno. Na srečo proti gubam od smeha ni deloval. Te so ostale.

Zadnjič mi je Žiga rekel, da so moji blogi daljši od ulter. Zato sem danes (spet) probala bit ne preveč kratka in jedrnata.