Ironman Celovec 2016 (3,8km/180km/42km)

Za Ironman-a sem slišal že pred leti. Na TV sem videl posnetek, kako se dve popolnoma izčrpani tekmovalki po vse štirih vlečeta v cilj. Takrat mi je bilo vse skupaj absurdno. Greš na tekmo, kjer se razturiš do konca, padeš dol, vstaneš in še kar goniš naprej?! Zadeve mi niso bile prav nič jasne, vse do moje prve tekaške ultre Celje-Logarska 75km, ko mi je na šestdesetem kilometru v trenutku vse odpovedalo. Pri polni zavesti sem padal v nezavest, a že v naslednjem trenutku, tik predno bi se dokončno sesedel, je nekje iz mene prišlo pravo živalsko rjovenje in ponoven vklop sistemov. Odtekel sem še preostanek tekme, kot da se mi ni nič zgodilo. Presenečen nad doživetim, sem postal zaprisežen ultraš. 

V iskanju vedno novih ultra izzivov, me je pot pripeljala do Ironman triatlonske tekme v Celovcu. Tekma je sestavljena iz 3,8km plavanja v kristalno čistem Vrbskem jezeru, 180km +1680vm kolesarjenja ob jezeru in okoliških vaseh in 42km teka, katerega trasa poteka ob jezeru do centra mesta in nazaj. Ker je trasa Ironmana v Celovcu ena hitrejših in predvsem zelo lepa, je zanimanje zanj izredno veliko. Zato sem se na tekmo prijavil že lanskega julija. Hvala Mare! Po opravljenih formalnostih sem pridno treniral plavanje pri Blažu v TKL. S fanti smo se še nekajkrat dobili na kolesarski rundi in leto je bilo naokoli. Treningov je bilo v povprečju za 13h tedensko. Še sreča, da sva oba s Katjo usekana ultraša, drugače ne vem, kako bi se vse skupaj izšlo.

Po lanskoletnem preživetju na Extreman Madžarska, sem si postavil cilj končati IM Celovec pod 11h. Do tu vse OK, plan mora bit. Problem je nastal aprila v Beogradu. Nastop na Beograjskem maratonu sem vzel zgolj za trening in zavestno tekel počasi. V cilj sem prišel v dobrih štirih urah in si dodobra zmešal glavo. Kako bom dosegel zastavljen plan pod 11 ur, če pa tečem vedno počasneje, ne pa hitreje?! Glava je huda stvar, vam povem. Kar videl sem, kako bom po plavanju in kolesu, maraton na IM tekel 4:30 in celo 5 ur. Groza me je bilo tega dolgega matra, ko se začne vse vleči. Počasnejši kot sem, daljša bo agonija do cilja. Na misel mi je prišel še Mravljetov zapis o pozitivni vizualizaciji poteka tekme in cilja. Absurd, pri meni pa ravno nasprotno. Sem že skoraj obupal. Nisem bil prepričan, da bom uspel. Zato sem v zadnjem mesecu izdatno tekel. Po nekaj dobrih treningih sem se potolažil, vse je bilo OK.

V Celovec sem prišel nekaj dni pred tekmo. Vse okoli kopališča na Vrbskem jezeru je že vibriralo v znamenju Ironmana. Tekma je organizirana na visokem nivoju. Vse štima, vse je premišljeno. You can do it! Motivacijska gesla, video posnetki, power music in še en kup zadev, ki tekmovalcem in spremljevalcem dvigajo adrenalin. Vzdušje je noro. Že samo ker si tam, se počutiš Ironman.

Končno je prišlo zgodnje nedeljsko jutro. Dan za Ironman. Poleg Katje, Brine in Laure, je iz Ljubljane prišla še dodatna Energe Ultra navijaška ekipa: Nataša, Klara in Matjaž. Sami odbitki. Itak. Pospremili so me v štartni lijak. Ob 6:50 je ustrelil top in začelo se je. Plavanje mi je hitro minilo. Nekaj bližnjih srečanj s kakšnim drugim tjulnom, s katerim sva si sekala pot, a ni bilo hudega. Pri plavanju v kanalu sem, v žaru borbe zadnjih zavesljajev, zajel travnato goščo na dnu in občutil kako se počutijo grabljice za nabiranje borovnic.

Hitro iz vode, tek po preprogi med huronskim navijanjem, medtem že slačenje neoprena, čevlji, čelada, očala, številka, ura in to je to. Tek po kolo in hitro do konca tranzicije. Adrenalin šprica, sploh ne čutim, da sem ves lesen, gonim na polno, letim, pulz nori. Kričanje brezglave množice navijačev počasi pojenja, ko šibam naprej v smeri Veldna.

Pred mano je 180km kolesa. Vožnja v zavetrju je prepovedana, najprej opozorilo, nato dobiš kazenskih 5 min. Skušam se zrinit na samo, a ne gre. Ogromno nas je. Skoraj 3000. Prikolesarim na prvi resnejši vzpon pri Baškem jezeru. Tik pod vrhom pa presenečenje. Energe Ultra team navijači navijajo kot nori. Havajski ples, tek ob kolesu do vrha: »Kaj je penzija, a bo kej?« »Da te ne bodo tekači prehitel!« Kričanje kultnega ultraško motivacijskega: »A si dal vse od sebe!?« Cestišče v Energe napisih, zastave, ni da ni! Me je kar ustrelilo čez pukl. In prav tako v drugem krogu.

Do klancev na progi sem imel čisto ta prav »rešpekt«. Saj ne, da bi bili zelo strmi in dolgi, a ko sva bila s Hagnom na pripravljani rundi, sva v prvem krogu zgrešila odcep in šla po drugi položnejši dolini. V drugem krogu sva zavila prav in ko se je meni zdelo, da sva oddelala že vse puklne, sem zelo samozavestno navrgel: »Ej, sej tole pa ni nobene panike. Tale proga je pa res na easy!« V tistem sva zavila in se zabila v prvi resnejši vzpon in takoj zatem še na enega. Pulz v višavah, ego pa v nižavah.

 

V drugem krogu nas ujame dež, ujamem kar nekaj potolčenih kolesarjev, zato na spustih raje malo upočasnim. Pred Celovcem neha deževati in na spustu v mesto drvim na polno. To! Leti kot sneta skera, še malo in že sem v menjalnem prostoru. Skočim s kolesa in se skoraj polomim med tekom v kolesarskih čevljih. Gledam ostale, vsi tečejo sproščeno, tečejo bosi. Glej in se uči! 

Hitro obujem superge, popijem malo limonade, gel in hopla že tečem. Začuda mi prehod iz kolesa na tek ni predstavljal večjih težav. Noge so ubogale in hitro sem ujel ritem. Kmalu me ob progi pozdravita Klara in Matjaž, nato še Katja, Brina Nataša in Laura, potem zagledam še Polono in Miha, skratka energije kolikor hočeš. Dobro mi gre! Ko oddelam prvi krog, me začne zvijat. Mater, ma ne bom sedaj zaradi sranja vse zasral. Ni kaj, narava je zmagala. Skočim v dixija na WC in zgodi se nič. Čakam in pizdim! Nič! Grem ven iz dixija, pizdim na polno. Na srečo se hitro spravim k sebi in ne padem v melanholijo. Kar je, je! Laufaj!

Ko ponovno pritečem do navijačev, mi Katja kriči: »Daj vse od sebe! Ratal ti bo!« In je šlo. Iz koraka v korak sem bolj šponal. Sam sebi nisem verjel, da lahko, da imam toliko zaloge in če odmislim vse tiščanje in bolečino, se pravzaprav super počutim. Tečem iz centra, pred okrepčevalnicami kričim: "Wasser, Iso, Cola!" Točim vase, polivam po sebi, vroče je, sonce na polno žge. Poln adrenalina se brzdam, da ne bi pregorel v zadnjih metrih. Navijači ob progi kričijo, dobesedno norijo, do cilja je samo še par sto metrov, sprostim se, nažgem kolikor gre, vse je noro, noro v meni, noro okoli mene, pogled se zoži, zvoki se oddaljijo, v glavi trenutek tišine in spet sem tu.

Cilj! Okoli mene vse rohni, kričijo navijači, mažoretke plešejo, mahajo s svetlečimi kroglami, glasba, svetlobni efekti in napovedovalec kriči: »Andrej, you are an Ironman!« Rezultat 10:59. Uspelo je! Noro! V cilju me pričaka Katja z navijaško ekipo Energe Ultra Team. Predam se čustvom, vesel sem, da je vse skupaj za mano. Vesel za tako močno in srčno podporo in možnost, da mi je dano.

Ves vznesen in poln vtisov se nikakor nisem mogel zaustaviti. Ko se je glavnina navijaške ekipe vrnila v Ljubljano, sva s Katjo odšla v ciljni prostor navijat za preostale tekmovalce, ki so prihajali v cilj. Nasmejani, objokani, v krčih od bolečin, ob tem pa jih s tribun bučno pozdravlja množica navijačev. Ni važno kdo si, kaj si, iz kje si, ti si v tistem trenutku Ironman.

Droga v kakršnikoli obliki je hudič, še posebno naslednji dan, ko spusti. Za Ironmana pravijo, da je drugi dan lesen. Na srečo sem tokrat ta stadij preskočil. Nekaj sončnih opeklin in neizmerna lakota sta me spominjali na napor včerajšnjega dne.

Pred Ironmanom v Celovcu sem opravil daljše in bolj zahtevne športne izzive. A vzdušje, ki ga pričarajo tekmovalci, množica navijačev in vrhunska organizacija prireditve, je tako edinstveno in neponovljivo, da ima ta tekma pri meni posebno mesto. Ironman rules!

 

Ultra pušeljc trail UPT 2016 (20km/1700vm) – The Cheerleader´s Story

BY: Nataša Musar Mišeljić

Tudi moja navijaška zgodba se je začela že prej, dosti prej. Samo da Katja tega ne ve. Enkrat pred leti, ko sem komaj dobro začela tekat po ravnem in nisem imela pojma, kaj je GM4O. So pa to bili še lepi časi, ko sem mulca s klobaso v koči in kopanjem v vodnem parku lahko premamila, da je šel z mano v kak breg. In tako sva neko sončno soboto prisopihala pod vrh Črne prsti, na sedlo Čez suho. Tam pa so zastavice in trakovi označevali Tek na Črno prst, ki se je imel zgoditi naslednji dan! Neizmernost razgledov s Črne prsti in misel na to, da ne more biti drugače, kot da občutiš tisto najbolj prvobitno svobodo, če ti je dano tekati po tej progi, so me povsem prevzeli. Jasno mi je sicer bilo, da kot tekačica tega ne bom nikoli izkusila, a če bi poznala koga, ki teče gorske teke, bi zagotovo prišla sem navijat zanj. Zagotovo!

 

Od takrat je minilo nekaj let, Katja se je iz maratonke prelevila v ultrašico, nato je opravila še trail pripravništvo in vedela sem, da se bo slej ko prej zgodilo. Če si nekaj močno in vztrajno želiš, se mora! In tako se je v Katjinih planih za 2016 znašel GM4O, v moji glavi pa nikoli zbledela slika, kako končno spet stojim na sedlu Čez suho in v živo spremljam norce, ki tja gor pritečejo, ter čakam na Katjo, da ji predam majhen košček energije za uresničitev njenega podviga. In te moje slike ni mogla izbrisat niti Katjina odločitev, da se prestavi na 100-ko, kar je pomenilo, da se bo proti Črni prsti pognala že ob 6h zjutraj, jaz pa iz tople ljubljanske postelje…eh, do petka zvečer sploh nisem hotela izračunat, kdaj…

Ker je bilo treba vstati zgodaj (ob 4h, Katja, ob 4h!), se mi je zdelo najpametneje, da jo mahnem proti Bohinjski Bistrici in grem gor po poti, ki jo poznam. Da se ne zgubljam kje po poti na izhodišče ali potem proti vrhu, da se lahko povzpnem na sedlo v svojem udobnem tempu in se ne skurim že do prve navijaške točke. Japajade! Čudaški dogodki tega jutra, ki ostajajo nepojasnjeni vse do danes, so povzročili, da sem proti Gorenjski zavila skoraj uro kasneje, kot sem planirala. Šit! Kaj pa zdaj? Naj grem raje na Porezen? Ma jok, hotela sem navijat na Črni prsti in to bom tudi storila. Stopim po gasu in na izhodišče v Ravne prispem v rekordnem času. Zagrabim ruzak ter palice (napaka, Nataša, napaka – sendvič si pozabila!) in že hodim. Tempo bejbi, tempo, moraš ujeti Katjo. Potim se, sopiham, korakam na vso moč, ampak slabo kaže! Ko nad Orožnovo kočo zagledam, koliko je še do vrha, padem v depresijo. Takrat pokliče Andrej, previdno raziskujoč, ali me ni nemara zbudil. Ma jok, rečem čemerno, borim se s potjo na Črno prst, a sem počasna, prepočasna, da bi ujela najino favoritko… Uskladiva navijaško strategijo za kasneje in stopam naprej. Nič, ta del UPT zgodbe bo torej samo zame. Bom pač navijala za tekače na maratonu, za nekoga hočem navijat tam gor in pika! Katja pa me uči, da vesolje vedno poskrbi, da je na koncu vse prav. Ne morem verjeti, da se je to zgodilo tudi tokrat! Če bi šlo po planu, bi me namreč sonce na Črni prsti kar fino ožgalo že navsezgodaj… Končno, po dobrih 2 urah, le stopim na sedlo. Tam pa dobro razpoloženi navijači in prostovoljci že nestrpno čakajo na svetovno elito z 42 km proge. Kaj so prav vsi s 100-ke že mimo, vprašam žalostno. Le še sedem jih čakajo! Zamudila sem Katjo torej, tako na repu je zagotovo ni, zavzdihnem vdana v usodo, niti ne vprašam po številkah, ki jih še čakamo, in začnem postopati okrog ter uživati v razgledih. Takrat pa zagledam nekaj svetlo modrega in belega, rjav čopek las poskakuje zadaj – mar je mogoče? Fatamorgana?! Katja??? Katja je, res je Katja, moja Katja!!! Kaj pa ti tukaj, vprašava skoraj sočasno, čudeč se ena drugi enako močno. Hvala ti vesolje, bila sem tam in takrat, ko je bilo najbolj prav! Močno jo objamem, potem pa hitro umaknem pogled. Zgleda slabo. Spomini na 100-ko v Vipavi, ko je na vseh postajah kar žarela, so še živi. Kaj pa zdaj? Vprašam jo po počutju, zatrdi mi, da je super. Hočem ji verjeti, zato polna energije skakljam ob mizi z dobrotami, poskrbim, da ji ne podtaknejo Magnesie (pa bi ji jo skoraj – saj to je navadna voda, nima mehurčkov, pravi prijazna prostovoljka), še ena petka in že jo odnese. Čustva se še niso polegla, ko prisopiha gor še Urša! Dajmo Urša, se derem, in zdaj ona doživlja fatamorgano. Močno objamem še njo in jo prepričam, da sem resnična, ter ji zaželim srečo. Še se bova videli danes! 

 

Ob spustu mi, umikajoči se svetovni eliti v gorskih tekih, kruli po želodcu. Danes sploh še nisem jedla! Hitro dol, hop po sendviču in že sem spet v sedlu, he he. Čez Sorico in proti smučišču Cerkno, kjer me čaka Andrej, da skupaj pričakava Katjo. Navigacijska naprava me skuša zapeljati na neke čudne strme ceste, zato jo izklopim in sledim zdravi pameti. Po nekaj vijuganja le prispem na Tuškov Grič, kjer ravno ujamem Heleno in nato tudi Klaro. Njej se utrujenost ne pozna, kot dobro podmazan stroj šiba čez drn in strn. Malo se ustavi, rečeva par besed in že se poda na lov za Heleno. Vedela sem, da jo bo ujela, v očeh ji je pisalo! Jaz zbašem v nahrbtnik sendvič (me je izučilo, ja!) in se uživaško napotim proti Črnemu vrhu. Prepričana sem bila, da imam do Katjinega prihoda veliko časa. V resnici sem si v mislih slikala naju z Andrejem, kako se predajava sončnim žarkom na ležalnikih (ki jih nimajo, sic!) in pijuckava vsak svojo pijačko. Ma kakvi! Komaj pojem sendvič in se lotim kavice, ki jo je vsem tam prisotnim prijazno častil Andrej, že pridirka Peter Macuh. In že tudi zvoni Andrejev mobitel, Katja pove, da je že čisto blizu. Pojdiva ji skupaj naproti…skupaj ja, malo morgen. Andrej ne zdrži, odšiba naprej, jaz grem počasi. Prav preveč dol ne smem, ker vem, da potem navkreber – kljub vsem kilometrom in višincem, ki so že za njo – Katjinega tempa ne bi dohajala. Pogled nanjo me ne pomiri. Še vedno ne zgleda dobro. Zatrjuje sicer, da je počutje OK, ma ni tistega žara, ni prave energije. Ne verjamem ji. Ampak seveda molčim. In se grizem, ker vem, da sem jo tudi jaz nagovorila, da se prestavi na 100-ko po vsega mesecu dni od UTVV. Ne rabim nobene krave, da bi se počutila kot koza! A sem morala navijat za daljšo progo?! Da se bom jaz zabavala, Katja pa takole matrala! Koza, koza, koza. Na okrepčevalnici jo Andrej poservisira, objemček, in že je ni več.  

Po posvetu s prijaznimi prostovoljci se odločim, da ne bom šla peš proti Blegošu, kdo bo potem hodil še nazaj po avto?! Plan B je z avtom dol v Poljansko dolino in na Črni Kal. Tudi Andrej čuti še dovolj moči in energije, da odbiciklira do Koče pod Blegošem. On je tam tik tak, jaz pa z avtom rabim še pa še. Na poti proti parkingu srečam še Uršo, vesela me je in jaz nje! Ne zgleda utrujena, ne tako kot Katja, me prešine. Zbašem se v vroč avto in krenem ovinkom in ozkim cestam naproti. Pot do dol se vleče, pot do Črnega Kala pa še bolj. Ne maram teh ozkih hribovskih cest, raje parkiram nižje in grem peš. Ampak danes ne morem, ker je Katja prehitra. Na poti do koče spet srečam Klaro, v prijetnem klepetu z X Gombačem. Heleni je že ušla. Pri koči je prijetno, z Andrejem na sončku pijeva kavo in se smejiva skupini Uršinih navijačic, ki ji pripravljajo presenečenje in se jezijo, ker ugotavljajo, da jih je nekdo izdal (kasneje izvemo, da exEnerge Matej). Med njimi prepoznam bivšo sodelavko Janjo, jah, Slovenija je res micena! Z Blegoša Katja priteče suvereno in prvič ta dan mi zgleda tako kot je prav. Odločno in energično. Vesela naju je, a se le na hitro okrepča in odšiba v senco gozdnih poti, ki vodijo proti Železnikom.

Nekoliko pomirjena v lahnem drncu krenem proti avtu, razdrapana cesta do Zalega Loga pa mine ob prošnjah višjim silam, naj nikogar ne spustijo na cesto v nasprotni smeri. In že sem v Železnikih, Andrej pa me tudi tu že čaka. Kmalu pride tudi Katja. Še vedno zgleda prav, močna in odločena, da ji tudi nepotrebno dolga pot naokoli do Prtovča ne bo prišla do živega. Midva skupaj z njenimi navijačicami dočakava še Uršo, ki je nekoliko zaostala, Andrej spravi kolo na varno in zdaj se družno podava z avtom v vasičko pod Ratitovcem. Tam Andrej ne zdrži pri miru, kmalu kreneva po progi v nasprotno smer, Katji nasproti. Pri Lovski koči se pot obrne strmeje navzdol in se uprem. Jaz dlje od tu ne grem. Vda se v usodo in ostane z menoj. Počasi se spušča noč, iz gozda vsake toliko pride kak tekmovalec ali dva, nekatere poznava, drugih ne, spodbujava vse in jim kaževa pot proti okrepčevalnici. Katji prvič poči film, pokliče, da je jezna kot ris, ker so jo poslali še v Podlonk. Hudiča no, pa tako taprave energije je bila! Jeza jo je dodatno izčrpala in v Prtovču me spet zaskrbi. Bo zmogla? Če pride do Sorice, kjer jo bova spet čakala, bo, se odločim kar jaz zanjo.

 

V koči na Sorici je prijetno toplo, tudi enoločnice še strežejo kljub pozni uri, tako da lepo poskrbiva zase. Potem nama ostane samo še čakanje, tokrat malo daljše. Pride Andreja, pogovor steče, kar skozi okno pošiljamo dobre misli Klari in Mateju, ki sta se udružila, ter Žigi X, ki ga družina na parkingu dobesedno prenovi in pošlje v noč. Potem kočo zaprejo in ostanemo zunaj, na mrazu. Na kontrolni točki srečam znanega prostovoljca, ki se me spomni s Črne prsti. Tudi on je že utrujen, ma njegov »šiht« bo še daljši od mojega! Zadnji komaj odhajajo s Prtovča! Andrej spet steče Katji naproti, z Andrejo kramljava in čakava. Nato priteče Macuh, za njim pa zagledam v gozdu dve lučki. Energe team? Petru rečem, da mu je Katja tik za petami in kar odnese ga naprej. Pa nista bila Energe team, pozabila sem na dva tekača, ki ves čas tečeta skupaj in sta pred Katjo. No, Peter mi je bil v cilju najbrž vseeno lahko hvaležen, saj je krepko navil tempo. Katja le priteče, preživela je kravji špalir in razdrto pot z Ratitovca, v njenih očeh vidim cilj. Vem, da se matra, ampak vem pa tudi, da se ji že mudi, da tole zaključi. Hitro nas zapusti, midva zapustiva Andrejo (oprosti!) in prav kmalu privijugava do Petrovega Brda. Na živahni postojanki čas hitro mine, le malo mraz je že. Trudijo se s pripravo dobrot za tekmovalce, a večina jih je v mislih že v cilju. Popijejo čaj in že jih vzame noč. Tako tudi Katja. Pred nami je še zadnja etapa. Cilj. V cilju je živahno, dosti spremljevalcev čaka na svoje tekmovalce, ki drug za drugim presrečni prečkajo ciljno črto. Nekateri so za zadnjih 5 km rabili uro in pol, zračunam! Katja naju je naganjala spat, a ker je nisva ubogala, ji ni preostalo drugega, kot da pohiti in le v eni urici končno zaključi tokratno pustolovščino! Zelo je utrujena in malo tudi razočarana nad časom, se mi zdi. Prostovoljci jo vrnejo v življenje s krepko mesno čorbo, naju pa s toplim čajem. Hvala! Na poti do avtodoma adrenalin popusti in postanem neskončno utrujena. Z mislimi o tem, kako od utrujenosti ne morem več niti migniti, pa sem samo navijala, eni pa so ves ta čas tekli gor in dol, zaspim kot ubita. In prespim jutranjo kavo, moj najljubši del vsakega traila!

Tale zgodbica je ratala tako dolga, kot da sem bila jaz glavna zvezda UPT. Jah, ni kaj, tudi navijaška ni lahka!
 

Ultra pušeljc trail UPT 2016 (110km/7000vm)

  

V soboto zjutraj sem stala na štartu Ultra pušeljc traila. Pred mano pa dolg dan, ko se bom podila in potila po trasi speljani v objemu prelepih vrhov in dolin s startom v Podbrdu. Po startu se bomo podali čez Kovce, Koblo, Črno prst, Kal, Stržišče, Obloke, Hudajužno, Durnik, Porezen, Vrše, Tuškov grič, Črni Vrh, Kopačnico, Blegoš, Spodnjo Ravan, Železnike, Ratitovec, Dajnarsko planino, Soriško planino, Lajnar, Kovce, Petrovo Brdo, Robar, do cilja v Podbrdu. Premagati bo treba 110 kilometrov in 7000 metrov vzponov in spustov. Proga, ki zasluži spoštovanje

 

A zgodba se začne že prej. Pravzaprav se je začela že pred leti, ko sem bila še trail pripravnica in sem prvič slišala za GM40 - znameniti Gorski maraton štirih občin. Spomnim se, kako sva z Andrejem prav na dan, ko je bil Matej na tem podvigu, tekla od doma na Katarino in sem Mateju poslala navijaško sporočilo, da če bo on pretekel štiri občine, naj se preveč ne važi, ker jaz sem pa tri. Ideja je počasi zorela, dozorela pa letos v začetku leta, ko sem med prvimi oddala prijavo.

Življenje pa ima z mano čudne načrte. Po uživaško pretečeni stotki v Vipavi, mi je zadogajala ideja, da bi še v Podbrdu odtekla stotko. Še istega dne sem doplačala štartnino in se prestavila na daljšo traso. Vikende do tekme sem porabila za to, da sem zlezla na vse najvišje vrhove, ki jih prečka trasa. Prečudovita narava in dobro počutje sta me navdala z neverjetnim optimizmom in komaj sem čakala, da se podam na pot. Ko sem videla še močno konkurenco, sem vedela, da ne grem tekmovat, pač pa samo uživat. Tako mi je tudi najljubše.

Z mano bo najboljši navijaški team Energe Andrej in Nataša. Andrej me bo na nekaj dostopnih točkah počakal s kolesom. Kot kaže je v Vipavi ugotovil, da z avtodomom po hribih ni najboljša opcija, pa čeprav so pred tekmo prijatelji pobirali stave, do katere nadmorske višine lahko pripelje s kućo putujućo. Nataša pa je bila prav skrivnostna in ni hotela razkriti, kje bo skočila iz grma. Tako sem bila prijetno vznemirjena in radovedna kaj naklepa.

Iz dneva v dan sem preverjala vremensko napoved, saj kar nisem mogla verjet, da bom dejansko dočakala tekmo v sončnem vremenu. Vse je bilo tako zelo idilično, da sem za trenutek pomislila, kaj pa, če je to samo zatišje pred viharjem. Poslala sem svoje spoštovanje progi in predvsem 7000vm, ki jih bom morala premagati. Čutila sem namreč, da ta mir v meni v bistvu izvira iz prepotentnosti.
 

Takrat se mi je skozi glavo zapodila misel, ki je ne bi smelo biti tam. »Bojda nisi pravi študent, dokler ne padeš izpita. Ali si torej pravi ultraš, dokler enkrat na tekmi ne odstopiš?« Od kje zdaj takšna razmišljanja? In zakaj? In ja. To je bil začetek konca ultra dobrega počutja. Kot neko seme zla, ki ga je od nikjer in nikoder sproducirala moja glava.

Že tiste noči me je zbudil močan krč v mečni mišici. Zame nekaj čisto novega. In ni pa ni hotel popustiti. Zjutraj me je mišica tako bolela, da sem prav fajn šepala. Dan pred tekmo. Počutila sem se tako nemočno, da sem se skoraj zjokala. Andrej me je fino zmasiral in do večera je fizična bolečina popustila, glava pa ni bila več ista. Neizmerni optimizem je izginil in bila sem kar nekako tečna.

 

 

Pa pojdimo nazaj na štart. Optimizem se vrača v družbi podobnih norcev in naših navijačev. Nasmehov, objemov, dobrih želja za izvoz. Pomeša se toliko enih občutkov, da v zraku kar poka. Priznam, da sem odvisna od te energije. Zato si na štart želim čim pogosteje.

 

 

Začetek trase mi je neizmerno všeč. Cesta se res blago vzpenja, predvsem pa je dovolj široka, da ni nepotrebne potrate energije pri prehitevanju. Vsak lahko sproščeno ujame svoj tekaški ritem.
 

Vzpon čez Koblo na Črno prst je prekrasen. Vendar se je zame uživanje končalo že kakšne pol ure po začetku. Mečna mišica, ki je bila načeta od nočnega krča, ni hotela sodelovati in je neprestano opozarjala, da se krč lahko ponovi vsak trenutek. Spustila sem tempo in depresivna rinila v hrib. Na melišču pod vrhom sem se poigrava z mislijo, da bi kar odstopila. Od namere me je odvrnilo dejstvo, da bom potem tako ali tako mogla peš nazaj v dolino, kar pomeni, da bom rajši stisnila še do Hudajužine in odstopila tam, če se stanje ne popravi.
 

Ko pa me je na vrhu (14km, 1400vm) pričakalo še neverjetno presenečenje, odstop ni bil več opcija. Nisem mogla verjeti, ali so že prividi, ali na sedlu res stoji Nataša. Za vsak slučaj sem ji skočila v objem, da sem potipala, če je res taprava. Bila je. Na spustu sem počasi preračunavala, kdaj je ženska zjutraj vstala, da ji je uspelo iz Ljubljane na Črno prst. Neverjetna je!

 

 

Nekje proti dolini so me ujeli prvi fantje, ki so tekli svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Štartali so dve uri za nami, zdaj pa so že tu. Črno prst so torej pretekli še enkrat hitreje kot jaz. Seveda sem se jim umikala s poti. Enemu celo tako zelo zavzeto, da mi je spodrsnilo in sem na polno telebnila v blatno lužo. Blatne roke sem sicer oprala pri naslednjem izviru, ni pa bilo čisto jasno, kako posušeno blato deluje na zadnji strani moje tekaške kiklce in kakšno domišljijo spodbuja.

Malo sem važna, ker so me v Hudajužni (27km, 1800vm) napovedali kot vodilno žensko na GM40 – svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu. Čeprav je bilo do takrat jasno, da tokrat ne bo medalje niti v vaški ultra ligi, si vseeno štejem v čast, da sem s svojo pojavo za trenutek izgledala kot svetovna prvakinja v gorskih tekih. Pod vplivom takih misli in Andrejeve nege na okrepčevalnici, sem pozabila na bolečo nogo in ideje o odstopu.

 

 

Da bi bil dan še lepši, mi je gospa na okrepčevalnici pod Durnikom čestitala za obletnico. Čestitke sem z veseljem sprejela, med takšnimi napori se pač ni prepirati za svoj prav, marsikaj ti namreč lahko uide iz spomina. Zato sem sopihajoč v Durnikovo strmino tuhtala, obletnica česa bi to lahko bila. In predvsem, kako je tista gospa vedela zanjo, če se je pa še jaz ne spomnim. Nakar se mi je posvetilo, da me je verjetno zamenjala za Venceljnovo Katko in mi čestitala za obletnico poroke. Moja svetlo modra oprava in ime na štartni številki, sta verjetno delovali rahlo zavajajoče. Ne glede na vse, pa se mi je zazdelo izredno fajn, da me je pomladila za kakšnih 15 let. Lepe želje ob obletnici pa sporočam naprej. Ne bi bilo fer, da jih obdržim, ker sem zdaj že gotova, da niso bile zame.

Vzpon na Durnik je proti pričakovanjem minil lahkotno. Za tiste, ki ga ne poznate, naj povem, da je to 1000vm dobesedno navpičnega vzpona. Strmina ne popusti niti za hip, na nekaterih mestih organizator celo napne vrvi, da si pomagaš pri vzponu. Malo mi je bilo tečno, ker sem se ves čas morala umikati tekačem na krajši progi, po drugi strani pa je bilo res zanimivo opazovati svetovno gorsko tekaško elito, kako se spopada s progo. Na treh okrepčevalnicah do vrha se je razlegal zvok harmonike. Kar zaplesala bi, ampak tam ni prostora za polko. Zato sem se zmenila s harmonikaši, da se za ples dobimo v cilju.

In potem prisluhi. Nemogoče. Nad mano se dere ZZTopka. Vkopana v strmino navija, slika, snema, poje. Po hribu se razlega: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Durnik čisto blizu, a še daleč je do njega.« Melodijo dodajte sami, saj komad poznate.

 

 

Pod vrhom Porezna horde navijačev. Presenetita me Tanja in Irena. Tu se proga stotke odcepi od hrupne in množično obiskane maratonske razdalje. V hipu me objameta samota in tišina. Še nekaj korakov in z vrha Porezna (33km, 3000vm) se odpre pogled proti Črnemu vrhu. Neskončni zeleni travniki in gozdovi božajo moje oči na dolgem spustu.

Ker vem, da me po dolgem spustu čaka vzpon na najvišjo točko smučišča na Cerknem, se s tistim tam zgoraj pogajam, naj se proga na smučišče priključi kje više in ne prav na spodnji postaji. Ponovno se izkaže, kako vedno drži tista, da pazi kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči. Vzpon se namreč ne začne prav na spodnji postaji, kaj dosti višje pa tudi ne. Naslednjič moram biti pri željah bolj natančna. Obujam spomine na zimske smučarske dogodivščine. Poleti tukaj sploh še nisem bila. Javim se Andreju in priteče mi nasproti. Na vrhu (43km, 3500vm) mi izza mize pogrnjene za poročno gostijo maha še Nataša. Miza je taprava, Nataša tudi, na poroko pa žal nisem povabljena, zato me navijača naženeta po poti naprej.

 

 

Kmalu tečem mimo odcepa za Blegoš. Tukaj sva z Andrejem enkrat že hodila. Zakaj za vraga moram jaz zdaj čisto v dolino, pa nazaj gor, če pa bi lahko bila po tej grebenski poti tik tak na Blegošu. Črno misel odženem. Take na lep sončen dan niso dovoljene.

Po veselem sprejemu v Kopačnici zagrizem v tretji, več kot 1000vm vzpon. V Leskovici naberem gozdnih jagod, ki so bile zadnjič, ko sva šle tam mimo z Natašo, še zelene. Sonce močno sije v zatilje, strmina ne popušča, ustavljam se ob potočkih, ki tečejo po poti. Zdi se mi, da se vlečem kot megla. Prejšnji teden, ko sva  tukaj hodili z Natašo sem bila polna moči, zdaj pa sem prava crkovina. Pot do cilja pa še neskončna. Zdaj sem pravzaprav šele nekje na polovici, dan pa se že preveša v popoldne. Dolga bo tole. Kljub depresivnim mislim in utrujenosti, se vrh le prikaže. Lep je. Prekrasen. In kakšni so šele razgledi. Vidi se, kako naj rečem, do povsod.

 

 

Na spustu do koče pod Blegošem (57km, 4500vm) si močno zaželim, da bi tam zagledala moja dva navijača. In že mi mahata. S proge pa za trenutek k sponzorjem. Kmalu bo postalo jasno, da jih ne omenjam za reklamo. Na okrepčevalnicah so namreč ponujali mojo staro znanko iz Vipave magnezijevo vodo Magnesio. Ker se v Vipavi nisva dobro ujeli, sem tokrat na vsaki postojanki posebej prosila za navadno vodo in Magnesio prepričano odklonila. Kljub temu pa očitno nisem bila dovolj previdna, ali pa me na kakšni okrepčevalnici niso vzeli čisto resno, češ, voda je voda. In tako se je na spustu z Blegoša začela ponavljati zgodba iz Vipave.

20km spusta proti Železnikom je bilo neskončno dolgih. Veliko je bilo asfaltnih odsekov, kjer sem tekla precej hitro, so pa zato noge toliko bolj trpele. Predvidevam, da so se tam, v mokrih nogavicah in supergah neprimernih za asfalt, začele še težave z žulji. Mi bodo pa od tega spusta v spominu najbolj ostali domačini. Preprosti ljudje, ki so se brez izjeme dvignili od svojega garaškega dela, da so mi pomahali in zaželeli srečno na poti: »Bravo, srečno,« so mi vpili. »Ne meni, vam naj bo srečno, srčni ljudje. Vi ste pridni, da se z lastnimi rokami preživite v teh lepih, a človeku neprijaznih strminah!«

V Železnikih (74km, 4800vm) me čakajo oblačila za čez noč in moj dream Energe team. Jaz ju samo šetam: »Ti natoči tole, ti mi obleci ono.« Zdaj smo že lepo uigrani. Počasi se bliža noč. Vidim Natašo, kako me gleda. Verjetno zgledam zdelana, ali pa pesimistična. Ja, vzpona na Ratitovec se ravno ne veselim. Sploh ob pomisli, kako sem se pred nekaj urami vlekla na Blegoš.

Kljub temu na ultrah ni nič tako, kot v vsakdanjem življenju. Vzponi in padci pridejo en za drugim v nelogičnem zaporedju. Vzpon proti Prtovču tako mineva v prijetni družbi kipeče energije. Noge so sveže, kot da so šele začele. Iščem logično razlago. Mogoče je zato, ker sonce zahaja in postaja prijetno hladno. Pa verjetno ni to. Ni logike. Je samo nihanje, svetloba se menja s temo, kot v naravi. Zajaham val pozitivizma, da ga čim bolj izkoristim, ker v vsem tem dobrem počutju je že seme negativnega. To dobro počutje žal ne bo trajalo, kot niso trajali niti slabi trenutki.

Tečem mimo okrepčevalnice, češ saj zdaj sem pa že skoraj na Prtovču. Pa pravi možakar: » Eh, je še kar do tja, najprej boš šla še dol v Podlonk.« Puf. Dobro razpoloženje izgine kot milni mehurček. V glavi zapoka. Zakaj za boga zdaj že pol ure spet tečem navzdol, če pa hočem gor. Ratitovec je gor. Če bom zdaj, ko sem šla že toliko gor, spet tekla dol, potem bom mogla nazaj gor. »Bemtiš gor pa dol! Kdo si je izmislil to bedarijo?«

Prilezem na Prtovč, kjer me čaka Roman iz Domela. Zelo sem ga vesela. »Si se pa načakal danes. Ma si tudi ti malo kriv. Maš veze pri organizatorju in predlagaj kakšno bližnjico, da drugo leto malo skrajšamo te muke.« To seveda za šalo. Čisto zares pa me je ena sama hvaležnost. Znan nasmeh in spodbuda ob progi sta neprecenljiva.

Zdaj pa res. Znočilo se je, jaz pa napadam Ratitovec. Zadnji vrh pred ciljem. Če izpustimo še vzpon na Soriško, ma tisto naj ostane za konec. Zagledam lučko, ki prihaja navzdol. Tanja je, ki se vrača z Ratitovca, kamor je pospremila Mateja. Malo meditiram in kar na enkrat sem pod vrhom (90km, 6300vm). Vidim kočo in se razveselim, a me hkrati oblije srh, da se kar naježim. Zaslutim, da sem obkrožena z nečim živim. Vidim sence ogromnih teles. Ko posvetim z lučko, telesa dobijo tudi svetleče oči. Domišljija skoraj poleti, ko se zavem zvoka kravjih zvoncev, kar pa ne prinese olajšanja, ko se krave napotijo proti meni. "Prosim, bejžte stran, ker se vas bojim." Krave pa me butasto gledajo in prav počasi obkolijo. Srce mi razbija in razmišljam, kako bi iz koče priklicala kakšnega gorskega reševalca, da me varno spravi mimo teh krav. Članarino v PZS imam za letos plačano, bog si ga vedi, ali zavarovanje krije tudi reševanje pred kravami.

S kravami se nekako le zmenimo, da bi šla samo mimo. V koči je veselo, vesela sem tudi jaz. Krav ne omenjam, da ne bi izpadla koza. Kasneje o sebi ugotavljam zanimive stvari. Ure in ure tekam po temnih gozdovih in ni me strah medvedov, volkov ali risov, potem pa me ob pamet spravi čreda krav.

Čas proti Sorici se vleče kot jara kača. Pot je precej razdrapana in skoraj ne morem v tekaški korak. V počasnem koraku pa kilometri izginjajo prepočasi. Neskončno sem vesela, ko srečam Andreja, ki mi je prišel nasproti s Soriške planine. Zdaj sem že spet na gozdni cesti in lahko preklopim v tekaški korak. Nekako še sama sebi ne morem verjeti, da po 100km in 6500vm še vedno lahko precej lahkotno tečem. Človeško telo je čudežni stroj.

Na Soriški (98km, 6500vm) opravim kar se da hitro. Do roba me čaka še lušten vzponček. Zdaj se črevesne težave preselijo še v želodec. Slabo mi je. V telesu sem slaba. Spet se oglasi od krča poškodovana mišica, pa žulji me pečejo. Sama sebi se smilim. Težave na poti se seštevajo, čas zato neusmiljeno mineva. Tokrat bom na poti predolgo.  

Zakaj za boga so nad vrhom smučišča zažgali križ? Mogoče jih je zeblo, pa so zakurili ogenj in je ta ušel izpod nadzora? Ampak saj na vrhu Soriške ni križa. Torej so zanalašč gor prinesli ogromen križ in ga zažgali. Srhljivo! Kakšno božje znamenje je zdaj to? Ko se streznim in ugotovim, da je samo sij polne lune, ki odseva med drevesi pod vrhom. Zdaj se mi pa čisto zares blede.

Ko prilezem do roba, sem sicer nagrajena s prečudovito nočno panoramo. Luna osvetljuje nočno nebo. Do konca in še dlje slutim sence mogočnih hribov in dolin. Tam spodaj, 1000vm nižje, vidim tudi Podbrdo. Moj današnji cilj. Čisto pod mano je, lahko bi pljunila dol. In se spomnim ZZTopke in Čiste jebe. Pa si jo prav žalostno zapojem: »Čista jeba, to je čista jeba, ko je Podbrdo čisto blizu, pa tak daleč je do njega.« In se podam na pot.

Vijugam po mulatjeri speljani po travnati strmini. Pot je idealno tekaška, a noge so preveč telečje, da bi si utrujena in v temi tukaj upala v tekaški korak. Samo en napačen korak, pa sem res lahko v cilju v enem šusu. Zato nejevoljno cepetam navzdol. Pokličem Andreja in mu predlagam, naj me ne čakata v Podbrdu, naj gresta vendar na toplo v avtodom, pa javim, ko bom pred ciljem. Telo je nagajalo in vedela sem, da se bom vlekla kot megla. Hvala bogu za glavo, ki tudi za trenutek ni več pomislila na predajo. Cilj je bil že moj, samo tam še nisem bila.

Na Petrovem brdu seveda zagledam moja navijača. »A mene kdo uboga, za boga milega! A vama je treba tuki zmrzovat?« »Mamo že imava, hvala za nepotrebne nasvete,« dobim nazaj. Mitja, ki je prostovoljec na okrepčevalnici, mi ponudi sadni narezek, ampak želodček ni za. In zdaj sem res na zadnjem odseku. Vem, da me čaka še en vzponček, ki se v bistvu izkaže za vzpon, ampak zdaj tudi mislim ne več, samo grizem korak za korakom. Ko se pot končno prevesi navzdol, stečem kot nora. »Mi je vseeno, tudi če mi jutri noge odpadejo, samo da tole čim prej mine.« Tečem, kot da sem šele začela. Ko po pol ure zagledam ciljni balon, sem utrujena na smrt, a kljub temu mi čudovit iztek po modri preprogi in čez osvetljen mostiček dvigne vse kocine. Zazdi se mi, da sta navijača še srečnejša od mene, da sem ju končno odrešila 22 urnih muk.

 

 

Dan po bitki čutim vsako mišico v telesu. Tega nisem navajena. Utrujena že, utrujena sem vedno, tokrat pa sem uničena. Zdaj vem, da me je tokrat ego malo zapeljal. Dve stotki, s tako krutim profilom, v mesecu dni, sta za moje telo preveč. Prav je, da iščem svoje meje, kajti to je klic moje duše. Vendar moram biti pri tem spoštljiva tudi do svojega telesa. Limite lahko še dvignem, to vem. Bo pa treba to narediti »počasi in z andahtjo«.

Včeraj sem po hiši tekala v črnih cepkah in kiklci. Cepke fajn pomagajo proti zatekanju gležnjev, kar je že stalnica po takšnem naporu. In sem Andreju rekla, da sem kot Helga, pa je komentiral, da zgledam mogoče že tako, ampak hodim pa kot Herr Flick.