Beogradski maraton 2016

 

Tri Nataše so beograjsko polovičko pretekle že pred dvemi leti in očitno tako zelo uživale, da so si jo letos ponovno zaželele. Čeprav me guljenje asfalta ne navdušuje najbolj, pa so potovanja z avtodomom po evropskih prestolnicah, v kombinaciji z maratonom nekaj, čemur se težko uprem. Ideja je bila tako hitro potrjena. Poleg teka smo se v Energe teamu najbolj veselili kulinaričnih užitkov z žara, ki jih ponuja dežela gostiteljica. Nabralo se nas je lepo število. Pet tekačev in spodobno spremstvo.

Camper stop, kjer smo se namestili po Natašinem nasvetu, je bil več kot odličen. Le kakih 3km oddaljen od centra. Tako smo se že prvi večer z avtobusom zapeljali v center in tam pojedli odlične pleskavice. Naslednji dan so bili v planu ogledi mesta s kolesom. Vendar zjutraj nisem bila več prepričana, če je to najboljša ideja. Na poti do centra namreč ni bilo videti kolesarskih stez, promet pa je bil precej divji. Kljub temu sem si želela, da poizkusimo. Napovedan je bil vroč dan, želela sem si ogledati čim več, dan pred maratonom pa si res nisem želela še maratonske hoje. Kolo se je tako zdelo odlična rešitev.

Zajahali smo naše konjičke in se podali v mestno džunglo. Priznam, da je bila vožnja čez center precej adrenalinska. Poleg tega me je presenetilo kako hribovit je Beograd. Ulice Starega Beograda se strmo vzpenjajo in spuščajo. Začutila sem hvaležnost, da bo večji del maratona potekal po Novem Beogradu, ki je pretežno ravninski. Tukaj bi namreč kaj hitro nabrali lepo število višincev.

Srečno smo prikolesarili do Kalemegdana, ga prevozili po dolgem in počez in užili razglede na sotočje Save in Donave, razvpite splave, ter nepregledne stolpnice Novega Beograda. Se spustili na Knez Mihajlovo, kjer smo si privoščili kavico in krajši izlet po trgovinah. Po odličnem kosilu na ekscentrični Skadarliji, smo se zapeljali še čez Trg Republike, mimo cerkve Svetega Save, ter se mimo Novega groblja v divji vožnji spustili nazaj proti Donavi in našemu parkirišču.

Popoldne smo izkoristili za kratko poležavanje na 28ih stopinjah. Če bi se v polnosti zavedala, kakšna savna me čaka na teku naslednji dan, bi popoldne verjetno rajši preživela v senci.

Zvečer smo se s tekaško druščino dobili za dvig številk in večerjo. V načrtu sem imela kakšne testenine, pa se po pregledu jedilnika nisem mogla upreti dimljenim piščančjim bedrcem. Samo upala sem lahko, da me ne bodo preveč žejala in odžirala mirnega predmaratonskega spanca.

In že je tu jutro in rutinirane priprave na tek. Glede na peklensko vročo vremensko napoved, je bilo treba obleči čim manj. V primerjavi s pripravami na ultra trail preizkušnje, ko je treba spakirati nepregledno množico opreme, je priprava na maraton mala malica.

 

 

Pred startom smo se skrivali v prijetni senčici. Šele ko smo po poku pištole stopili na žgoče sonce, sem se v polnosti zavedela kaj me čaka naslednje štiri ure. Napovedanih je bilo sončnih in vetrovnih 28 stopinj. Najbolj me je bilo strah tega, kako bo te vremenske razmere prenašalo telo, ki se na take razmere letos še ni navadilo.

Tekmovalnih planov sicer nisem imela. Zadnji maraton sem tekla pred skoraj dvemi leti, trenirala tudi nisem ravnine in asfalta. Tako pravzaprav nisem imela pojma, kaj naj pričakujem in kaj zmorem. Seveda pa sem na progi od sebe nameravala dati vse.

Po lepem začetku po ulicah Starega Beograda, smo v daljšem spustu pritekli do mosta čez Savo. Na vse strani so se odpirali prekrasni pogledi. Bližina vode me vedno prevzame in tako je bilo tudi tokrat. Tekli smo vzdolž parka ob Donavi. Po nekaj kilometrih se je skupna trasa maratona in polmaratona ločila. Priznam, da sem začutila pravo olajšanje, ko je gneča kar na lepem izginila. Zdaj nisem več trošila energije za prehitevanje in sem lahko preklopila na svoj meditativni ritem.

Sonce je neusmiljeno žgalo. Žeja je bila huda. Na okrepčevalnicah je bila na voljo samo voda. Okrepčevalnic je bilo sicer veliko, vendar nekaj hitrih požirkov ni več zadostovalo do naslednje. Zato sem vzela plastenko in jo med tekom odprto držala v roki. Voda je pljuskala in me rahlo polivala, sem ter tja pa sem odpila požirek. Ob progi so bili tudi gasilci, ki so nas polivali s curki vode. V prvem krogu se nisem upala predati temu razvratu, skrbelo me je namreč, da v mokrih supergah ne staknem kakšnega žulja. Po letu in pol imam na nogah namreč končno spet vse nohte. Ti so mi en za drugim odpadali, ko sem pod njimi dobivala žulje na deževnih tekmah. Zato je bila ena največjih želja tokratnega maratona, priti v cilj z vsemi nohti. Ja, čudne so želje maratoncev.

Ob progi je bilo kar nekaj glasbenih točk. Glasna glasba me je ponesla na svojih krilih. Ponovno sem v živo doživela, kako se počutijo tekači v Ljubljani, ko jih na Energe štantu razvajamo z glasnim rokom. Hvala vsem, ki ste špilali ob progi. Jaz sem ploskala in skakala, kar so moči še dale.

Navijačem pa posvečam poseben poklon. Skoraj ni bilo dela na 42km, kjer ob progi ne bi bilo ljudi. Mislim, da sem več navijačev videla le še v Berlinu. Seveda pa je treba povedati, da tam teče 40.000 tekačev, v Beogradu pa je teh le 6.000. In kako srčno so navijali. Na njihovih obrazih in v njihovih besedah je bilo toliko vzpodbude, da sem letela na njihovi energiji.

Nepregledne vrste otrok so stale ob progi z iztegnjenimi rokicami. Mislim, da se pritisnila vsaj 1000 petk. Da ne govorim o tem, kako so se jim ob tem zaiskrile očke. Meni pa orosile. Ko sem gledala veselje malih deklic, ki so me občudovale, sem jim zaželela, da bi zrasle v močne in pogumne ženske. Take, ki se ne ustrašijo maratonskih razdalj, pred katere nas postavlja življenje.

 

 

Poseben odstavek namenjam navijaškim komentarjem. Kaj takšnega še nisem doživela v svoji tekaški karieri. Mlad fant mi vpije: »Ajmo curo trći.« Ojoj, v Beogradu iz gospe postanem deklica. Zrela ženska me pogleda globoko v oči in dahne: »Trći lepotice, trči.« Starka sedi na stolu in vpije: »Ajmo lutkice, ne daj se.« Sotekač se ustavi ob meni: »Ajmo Slovenko, nećemo sad da usporimo.« Gruča dečkov se zapodi in tekmuje z mano. Seveda me prehitijo, a po nekaj metrih se upehani ustavijo. Pred mano pa je vsaj še deset kilometrov. Skupinica otrok na kolesih vozi ob meni. Mlada deklica me občudujoče gleda. Skupina mladih na mostu čez Savo trosi pisane listke in na ves glas navija. Zaplešem.

 

Peklensko vročih 40km je minilo, da ne vem kdaj. Zapodim se v zadnji klanec. Ko sem ga gledala na profilu, se mi je zdel strašen. Zdaj pa se vzpenjam v nespremenjenem ritmu. Nekateri tekači tek zamenjajo s hojo, moje noge pa se vzpona ne bojijo. In že je pred mano ciljna ravnina. Z očmi iščem prijateljice polmaratonke, ki so obljubile, da me počakajo v cilju. Tukaj so. Stečem k njim, delim petke. Pogled na uro pove, da sem si v Beogradu kljub hudi vročini in razgibani progi pritekla nov PB.

3:51 in absolutno 10. mesto so razlog za veselje. Pomenijo pa tudi to, da ima Beograjski maraton veliko boljše navijače, kot pa tekače. Sploh ženske maratonke so v teh krajih očitno še vedno eksotika.

Zvečer pa, kot je rekel Andrej: »Udri brigu na veselje.« Odlična večerja v gostilnici Balkan ekspres. Lahko samo ugibate, kaj se je znašlo na krožniku. Nisem uspela pojest vsega, kar sem naročila, čeprav je bila hrana odlična. Beograd je izpolnil vsa pričakovanja.

Dušan Mravlje je v svoji knjigi napisal, da je to najtežji maraton na svetu. Poleg vročine in precej zahtevnega profila še zato, ker ob progi ves čas diši po čevapčičih. Jaz pa lahko dodam, da je tudi eden lepših.