Teden dni pred tekom je kazalo, da bo za vikend res podn od
vremena. Za taprave tekače vreme tako ali tako ni faktor. Ker pa je Ruthin tek
humanitarni dogodek, bi organizatorjem iz srca privoščila lepo vreme. Zato, ker
lepo vreme na Bled pritegne horde sprehajalcev, od katerih bi tudi naključni
mimoidoči gotovo prispevali kak evro za dober namen. In pa zato, ker bi bilo
Never give up-ovcem gotovo prijetneje dežurati 48 ur v suhem in sončnem
vremenu. Pa se oni zgoraj ni dal prepričati in tako je tokrat kroženje okrog
jezera potekalo v megli, dežju in snegu.
Tokrat bodo Never give up z zbranimi sredstvi na športne počitnice
peljali otroke iz socialno ogroženih družin. Moj poklon ideji in izvedbi.
Znana
ultra nora tekaška druščina tudi tokrat ni razočarala. Na Bledu smo se zbrali
vsi. Slaba vremenska napoved ni izgovor, da se pravi tekač zlekne na kavč.
Sama sem si za letos zadala deset krogov, kar znese nekaj
manj kot 60km. Hvala bogu za Ruthin tek, na tako dolg trening se sama res težko
spravim. Na Bledu pa minejo tik tak, kljub temu, da se kroži po eni in isti
poti. Ker tek ni tekmovalen, je še toliko bolj zabaven, saj vsi najdejo čas za
druženje in klepetanje.
Na Bled smo prišli v petek pozno zvečer. Andreja so srbeli
podplati, da bi, kot ponavadi, že zvečer obrnila kakšen nočni krog. Pa se jaz
nisem dala prepričat. Še dan prej smo se podili po belih strminah, zato sem
pred tekom potrebovala malo počitka.
Zjutraj
sva malo polenarila. Po zajtrku pa štart. Prvi krog je bil še bolj samoten,
potem pa sva začela srečevat znane tekaške obraze. Korak je tekel lahkotno. Pred
drugim krogom sva slekla odvečna oblačila. Čeprav je rahlo snežilo, te tek
prijetno segreje. V tretjem krogu sva klepetala z Majo. Po četrtem krogu me je
Andrej zapustil, češ, da bo tekel malo počasneje. Peti krog sem obrnila v
klepetu s Pijo. Takrat sem že čutila rahle posledice asfalta. Korak ni bil več
tako prožen, kot na začetku. V šestem krogu sem se zaklepetala z Marijo. Pred sedmim
krogom sem srečala Nataši, ki sta pridno zagrizli v svoj tekaški načrt. Osmi
krog se je vlekel in vlekel, saj sem ga večino pretekla le v družbi svojih
misli. Deveti krog je hitro minil v Žigovi družbi. Prijetno presenečenje pa sta
mi pripravila še Brina in Andrej, ki sta mi prišla nasproti.
Ob
misli, da me čaka še en krog, se je telo uprlo. Ravninski asfaltni teki niso
moja najljubša tekaška disciplina. Na trailih lahko kilometre nizam in nizam,
pa na telesu ne čutim takšnih posledic, kot na asfaltu. Na trdi podlagi se mi
telo nekako »zbije« skupaj in po nekaj urah me boli dobesedno vse. Ker pa sem
rekla deset krogov, nisem mogla kar tako odstopit. In sem prišla na
briljantno idejo. Ker so Nataša, Mojca in Nataša tekle svoj zadnji krog v nasprotno
smer, jim bom tekla nasproti. Ko jih srečam, pa bom obrnila smer in se z njimi vrnila
v cilj. Priznam, da sem si iskreno želela, da jih srečam čim prej in tako
pogoljufam zadnji krog. Ideja se je izkazala za odlično. Tek sem tako zaključila v super
babji družbi.
Evidentiranje krogov na Ruthinem teku poteka tako, da jih sam označuješ s črticami na veliki tabli, ki se nahaja v štartno ciljni areni. Kot se je število tekačev in pohodnikov približevalo 1000, se je večalo tudi število črtic pri nekaterih norcih. Ivi jih je letos nanizal 27. Ne bom računala koliko je to kilometrov, ker ne znam do tolk štet. Lahko pa povem, da je bil v nedeljo zjutraj še vedno nasmejan in voljan za klepet. Ker sem deseti krog malo skrajšala, sem deseto črtico narisala krajšo. Poštenje velja!
Tekaškim črticam smo dodali tudi gurmanske. Izgubljene kalorije je treba nadomestit. Ker med tekom skoraj nisem jedla, me je po teku popadla volčja lakota. Z odlično predjedjo, tortelini v smetanovi omaki, me je v avtodomu pričakala Brina. Hči, kot si jo lahko le zaželiš. S prijatelji smo si potem privoščili kosilo pri Emi. Ker je znana po gromozanskih porcijah, sem naročila samo meso. Pa kljub temu nisem uspela pojest vsega kar so mi prinesli, kar je kasneje zelo razveselilo našo Sneži. Seveda bi bil greh izpustiti sladico. Na Bledu je izbira logična. Kremšnite so bile zelo dobre. Ampak premajhne. Zato nas je Andrej zvečer pocrkljal še s pregrešno dobrimi palačinkami, ki so jih pekli v Zavodu pod Strehco. Bile so odlične!
V
nedeljo sem desetim črticam dodala še enajsto. Pohodniško. Če sem čisto
iskrena, se mi zjutraj res ni dalo ven v dež, pa me je Andrej izbezal na
plano. In ni mi žal. Never give up!
