8 ur Slivnice drugič

 

Druga ponovitev preizkušnje 8 ur Slivnice je potrdila, da dober glas seže v deveto vas. Vsi, ki smo jo odtekli lani, smo bili navdušeni, kar je letos opogumilo veliko novih tekačev. Na štartu pa seveda tudi Energe ultra team. Prelepa tekaška proga z ravno prav višinci in več kot odlična organizacija, bodo v bodoče gotovo pritegnili še več ultra tekaških navdušencev. Slivnica se je kot kaže »prijela«. Vse pohvale srčni ekipi, ki nas je s širokim nasmehom in polno mizo bodrila na spodnji in zgornji postaji. Posebne pohvale še ekipi iz Doma na Slivnici, ki je to tekaško hordo brez kakršnega koli stresa na koncu nahranila in napojila. Od sile ste! Od kje črpate voljo in energijo, da nam pripravite takšen tekaški dan? Še bi vas hvalila, a v resnici ni besed, ki bi lahko opisale hvaležnost in občudovanje, ki ga čutim do vas.

Vremenska napoved ni bila obetavna. A kaj je to za nas ultraše? Tako ali tako moramo biti pripravljeni na vse. In vsak trening v ultra razmerah je le še ena dobra priprava na nepričakovano, ki te lahko doleti na kateri od tekem. 

Na štartu več ali manj iste face sotrpinov. In debata o teku kot drogi. In o tem, kaj nas lahko ustavi. Verjetno le bolezen ali smrt. Sicer smo pečeni. In zaljubljeni. In še odvisni. Ja. Prijateljica me je zadnjič izzvala. Vprašala me je, ali ni tole s temi teki že zasvojenost? Ja. Sem odgovorila. Seveda. A za razliko od alkoholika me tega ni sram priznati. Ta odvisnost ima pozitivni vpliv na moje telo, moja čustva, mojo psiho, mojo družino in druge moje odnose. Poleg tega me razveseljuje in bogati moje življenje. Tako da, čeprav priznam, da bi težko nehala, si pravzaprav niti ne želim.

In že grizemo prvi vzpon. Sneg. Močno drsi. Žal mi je, da si nisem nataknila derez. Vsak korak jemlje več energije, kot bi si želela. Pulz se dvigne. Dihanje pospeši. Po začetnem prehitevanju se kolona več ali manj formira. Znana pot je odeta v snežno odejo. Lepo je. Obožujem naravo, svež zrak in gibanje. To je zame življenje.

Na zadnjem vzponu nasproti pritečejo najhitrejši fantje. Pred mano je še nekaj dela, oni pa že prvič letijo proti dolini. Kot sem rekla. Ne tečejo, ampak letijo. A pred nami je še dobrih sedem ur in karte se bodo še nekajkrat premešale. Na ultrah sem se naučila, da do konca ni nič odločeno. Poleg dobre fizične pripravljenosti, je tu eden glavnih igralcev še trdna psiha (po domače ji lahko rečem kar trma).

Juhu in že sem na poti dol. Težka bo. Sneg fino drsi. Ne počutim se suvereno. Strah me je hitrosti, saj ne zaupam svojemu koraku. Gledam nekatere kako samozavestno pičijo navzdol. Jaz ne. Vsak korak je kontroliran in vem, da porabljam preveč energije. Dvakrat stopim v luknjo in zvijem nogo. Enkrat levo, nato še desno. Tako ne bo šlo osem ur. Sprejmem odločitev. Za naslednji krog nataknem dereze. Da vidim, kaj bo. Zavedam se, da bo poleg že tako težjih zimskih superg, na vsakem koraku potrebno nositi še dodatno težo, a varen korak je pomembnejši.

In že grizem v nov krog. Dereze zagrabijo. Hvala bogu. Zdaj grem vsaj gor. Prej je šlo malo gor in malo dol. Občutek je krasen. Zdaj je lažje tudi izogibanje in prehitevanje na ozki stezici. Gibanje postane samodejno. Zdaj nastopi prostor za druge misli. Katera sem? Vodilna me je močno prehitela, to vem. Ampak od kje se je v drugem krogu pred mano pojavila še ena punca? Jah, verjetno je nisem videla v tisti začetni gneči. Tretjega mesta torej ne držim prav trdno, saj mi naslednja diha za ovratnik. Bo treba kar stopit. Ni časa za izležavanje.

Na teh »gor in dol na en hrib« preizkušnjah je fino, a hkrati psihično naporno, ker konkurentke kar naprej srečuješ in imaš vrstni red ves čas pred očmi. Jasno je tudi, ali prednost držiš ali izgubljaš. Kot rečeno, je to v trdnih trenutkih fajn, saj veš, pri čem si, ko pa pride trenutek šibkosti, je to lahko precej naporno.

Zadaj v gležnju me nekaj špika. A bo žulj? Kako, saj je tole šele drugi krog. Kje je še konec? Potipam pod gamašami. Vraga! V supergo sem zataknila zadrgo tekaških hlač. Dokler sem jo uspela začutit, me je že fino podrgnila.

V tretji krog štartamo v istem vrstnem redu. Dereze so se obnesle. Sploh navzdol je letelo kot treba. Ampak kaj, ko mi ena nagaja in jo moram po dvakrat, trikrat na vzpon poravnati. V nekem trenutku pogledam dol. Sranje! Tole pa ni uredu. Ena dereza se je strgala. Pa ravno zdaj, ko mi je nekako zalaufalo. A zdaj bo pa »tehnika« odpovedala. Snamem eno derezo. Drugo obdržim, da mi vsaj ena noga »prijema«. Na vrhu prosim prijazno gospo, če najde kakšnega majstra, ki bi znal tole zrihtat. In se poženem dol. Moja zasledovalka je namreč takoj za mano. Na sredi hriba pa me prešine, da sem se na vrhu pozabila evidentirat. Pa kaj bo še danes? Ma ti samo teči baba, nehaj razmišljat. Kar bo pa bo.

Ko zagrizem v četrti vzpon že začutim, da je energija padla. Ni več tiste eksplozivnosti in zagnanosti. Bencin v obliki glikogena je porabljen. Zdaj bo treba preklopit na diezel ali po domače špeh. No, vsaj tega je dovolj. Vem, da me čaka kakih 15 minut odklopa, potem pa bo spet šlo. Zakaj me tole vedno doleti v klanec? Vidim face okrog sebe in čutim, da nisem edina v fazi »low energy«. Čeprav je počutje katastrofalno, sem nekje globoko v sebi vesela, da bo tole mimo, ker potem pride tisto tapravo ultra trans počutje. Nekakšno meditativno stanje, ko se počutim, kot da mi sploh nikoli ne bo treba nehat. Da bi lahko gibala dan in noč.

Vreme je prav zanimivo. V dolini je precej toplo, nekje na polovici vzpona pa se začnejo neprijazen veter, megla in pršenje. Kar nekaj vzponov potrebujem, da se primerno oblečem. V zgornjem delu nataknem rokavice, kapo in zapnem puli. V spodnjem delu pa rokavice in kapo snamem. Tako z nekaj drobnimi detajli uravnavam precejšnjo temperaturno razliko.

 

Tik pod vrhom mi nasproti priteče Andrej s popravljeno derezo v roki. Ne morem verjet! Gospa na zgornji postaji je našla nekoga, ki mi je popravil derezo. Hvala, hvala, hvala! Na vrhu »za zapisnik« povem še, da se ob prejšnjem vzponu nisem štempljala. Tako. Upam, da so peripetije zaključene in se lahko posvetim tekmi.

Trenutno sem torej tretja. Četrta pa me preganja v nespremenjenem tempu. Se pravi, da ni časa za hece. Sklenem, da se na spodnji postaji ne bom več »zabavala« s preoblačenjem in jemanjem stvari iz avtomobila. Prosim Andreja, če bi mi on pripravil nahrbtnik za na vrh in me zalagal z geli. Ker se je odločil, da bo tokrat tekmoval lagano sportski, saj se špara za triatlonske treninge in priprave na Ironmana, me z veseljem podpre in mi priskoči na pomoč.

Na petem vzponu se prebijem na drugo mesto. Ki sem ga nevede držala že od začetka, saj je punca, za katero sem mislila, da je druga, pravzaprav imela opravljen en vzpon manj. Tretja mi je še vedno za petami. Na vrhu hiter pozdrav, čajček, košček banane in že se spuščam. Zdaj tudi jaz letim. Vsak spust je hitrejši. Proga je znana. Zdaj delujem na notranji GPS. Možgani so se že davno odklopili.

Tudi na spodnji postaji je vse na hitro. Nov vzpon. Isti, a spet drugačen. Tokrat preračunavam ali bo časa za še enega. Moči še ni zmanjkalo. Utrujenost ni prehuda. Zasledovalko vidim za sabo. Ne kaže, da bi me lahko dohitela, a tudi popušča ne. Sklenem. Še enega bom. Prvič zato, ker sem zadnjega obljubila prijateljici Nataši, ki se je zelo veselila Slivnice, pa jo je poškodovani gleženj zadržal doma. Drugič zato, ker ne vem, kaj naklepa moja zasledovalka. In tretjič, tudi če mi ne uspe do štirih nazaj gor, bo pa sedmi vzpon za dodatni trening.

Na vrhu potožim, da se bojim, da mi bo zmanjkalo kakih pet minut. Pa me prijazen fant vpraša, zakaj sem se tako odločila? Madona! Točno tako. »A me morajo zdaj mladi mulci na življenjske modrosti opominjat?« se vprašam in pozitivna se še enkrat obrnem v dolino. Kmalu naletim na zasledovalko. »A še enkrat?« vpraša. Mislim si, da to pomeni, da se bo ona zadovoljila s šestimi vzponi. Kljub temu tečem v dolino kot nora. Zdaj me ne preganja konkurenca, ampak čas. Navzdol še lahko pridobim kakšno minutko, gor bo težka.

 

V dolini obrnem in olajšana ugotovim, da bo časa dovolj. In v tistem zagledam svojo zasledovalko! »Ne morem verjet!« ji zakličem. Zdaj me navzgor priganjata ona in ura. Tempo je dober. Vse gre po planu. Psiha je zdržala. Telo še vedno brezhibno dela. Strga se mi druga dereza. Pa kaj potem! Teh nekaj višincev bi v tej evforiji lahko prehodila tudi v salonarjih. Pet minut do štirih, torej pet minut pred časovnim limitom, se na vrhu v objem vržem mojemu možičku. 7 vzponov in drugo mesto v ženski konkurenci.

Ob joti in čaju v topli koči mi dragi za Valentinovo podari prelepe uhančke. Dan je več kot popoln. Cmok za pomoč na tekmi in to lepo pozornost. Prelepo me znaš presenetit.

Prijazni organizatorji so na koncu, poleg vse delux postrežbe v času tekme, ponudili še prevoz v dolino. Pa se tej prijazni gesti odpoveva. Zadnji spust je pač nekaj posebnega. Tokrat počasen in umirjen. Žuljček je postal žulj, pa tudi sicer nogam ni več prijetno v mokrih supergah, vendar ne zamudim prilike za prijetno obujanje spominov na prečudovit dan, ki se počasi zaključuje. Oblak z vrha Slivnice počasi odpluje naprej in z vrha se odpre prekrasen razgled na zasneženo dolino. Kičasto. Jutri bo sonček.

Čestitke vsem soborcem in še enkrat najlepša hvala organizatorjem! Pa en bravo za moje navijačice. Od vraga ste!