Ruth-inega teka sem se udeležila prvič. Pa sigurno ne zadnjič. Tekla sem ga v spomin na mojo veliko vzornico Ruth. Meni bo zgled za vedno. Ne samo, ker je bila vrhunska tekačica, ampak tudi uspešna poslovna ženska, mati in žena. Verjamem, da ji je vse to lahko uspelo samo zato, ker je sledila klicu svoje duše. In to je tisto, kar želim, da bi uspelo tudi meni.
Vsa čast vsem, ki ste dogodek pripravili in pozno v deževno noč dežurali, ter nas spodbujali. V spomin na Ruth in z željo pomagati pomoči potrebnim. Občudujem in spoštujem vas. Škoda, da je vreme ponagajalo in verjetno znižalo število tistih, ki bi se sicer udeležili tega lepega dogodka. Za naslednje leto vam zato želim 48 ur sonca in lune.
Trasa je prekrasno izbrana. Tisti ambicioznejši lahko izkoristijo noč, ko je vse bolj kot ne prazno. Čez dan pa se ponuja možnost kakšnega kroga prav vsakomur. Jaz sem po desetih krogih sicer rekla, da asfalta pa spet lep čas ne bom gulila, ampak saj poznate tisto o zarečenem kruhu.
Pa še hvala vam, Nataša, Mojca in Nataša, da ste se po vseh tistih kilometrih odločile še za en krog z mano. Saj ste videle, da me je mal kriza. A ne? Kadar tečem v fajn babji družbi, so kilometri pač veliko krajši.
