Ultra pušeljc trail UPT 2016 (20km/1700vm) – The Cheerleader´s Story

BY: Nataša Musar Mišeljić

Tudi moja navijaška zgodba se je začela že prej, dosti prej. Samo da Katja tega ne ve. Enkrat pred leti, ko sem komaj dobro začela tekat po ravnem in nisem imela pojma, kaj je GM4O. So pa to bili še lepi časi, ko sem mulca s klobaso v koči in kopanjem v vodnem parku lahko premamila, da je šel z mano v kak breg. In tako sva neko sončno soboto prisopihala pod vrh Črne prsti, na sedlo Čez suho. Tam pa so zastavice in trakovi označevali Tek na Črno prst, ki se je imel zgoditi naslednji dan! Neizmernost razgledov s Črne prsti in misel na to, da ne more biti drugače, kot da občutiš tisto najbolj prvobitno svobodo, če ti je dano tekati po tej progi, so me povsem prevzeli. Jasno mi je sicer bilo, da kot tekačica tega ne bom nikoli izkusila, a če bi poznala koga, ki teče gorske teke, bi zagotovo prišla sem navijat zanj. Zagotovo!

 

Od takrat je minilo nekaj let, Katja se je iz maratonke prelevila v ultrašico, nato je opravila še trail pripravništvo in vedela sem, da se bo slej ko prej zgodilo. Če si nekaj močno in vztrajno želiš, se mora! In tako se je v Katjinih planih za 2016 znašel GM4O, v moji glavi pa nikoli zbledela slika, kako končno spet stojim na sedlu Čez suho in v živo spremljam norce, ki tja gor pritečejo, ter čakam na Katjo, da ji predam majhen košček energije za uresničitev njenega podviga. In te moje slike ni mogla izbrisat niti Katjina odločitev, da se prestavi na 100-ko, kar je pomenilo, da se bo proti Črni prsti pognala že ob 6h zjutraj, jaz pa iz tople ljubljanske postelje…eh, do petka zvečer sploh nisem hotela izračunat, kdaj…

Ker je bilo treba vstati zgodaj (ob 4h, Katja, ob 4h!), se mi je zdelo najpametneje, da jo mahnem proti Bohinjski Bistrici in grem gor po poti, ki jo poznam. Da se ne zgubljam kje po poti na izhodišče ali potem proti vrhu, da se lahko povzpnem na sedlo v svojem udobnem tempu in se ne skurim že do prve navijaške točke. Japajade! Čudaški dogodki tega jutra, ki ostajajo nepojasnjeni vse do danes, so povzročili, da sem proti Gorenjski zavila skoraj uro kasneje, kot sem planirala. Šit! Kaj pa zdaj? Naj grem raje na Porezen? Ma jok, hotela sem navijat na Črni prsti in to bom tudi storila. Stopim po gasu in na izhodišče v Ravne prispem v rekordnem času. Zagrabim ruzak ter palice (napaka, Nataša, napaka – sendvič si pozabila!) in že hodim. Tempo bejbi, tempo, moraš ujeti Katjo. Potim se, sopiham, korakam na vso moč, ampak slabo kaže! Ko nad Orožnovo kočo zagledam, koliko je še do vrha, padem v depresijo. Takrat pokliče Andrej, previdno raziskujoč, ali me ni nemara zbudil. Ma jok, rečem čemerno, borim se s potjo na Črno prst, a sem počasna, prepočasna, da bi ujela najino favoritko… Uskladiva navijaško strategijo za kasneje in stopam naprej. Nič, ta del UPT zgodbe bo torej samo zame. Bom pač navijala za tekače na maratonu, za nekoga hočem navijat tam gor in pika! Katja pa me uči, da vesolje vedno poskrbi, da je na koncu vse prav. Ne morem verjeti, da se je to zgodilo tudi tokrat! Če bi šlo po planu, bi me namreč sonce na Črni prsti kar fino ožgalo že navsezgodaj… Končno, po dobrih 2 urah, le stopim na sedlo. Tam pa dobro razpoloženi navijači in prostovoljci že nestrpno čakajo na svetovno elito z 42 km proge. Kaj so prav vsi s 100-ke že mimo, vprašam žalostno. Le še sedem jih čakajo! Zamudila sem Katjo torej, tako na repu je zagotovo ni, zavzdihnem vdana v usodo, niti ne vprašam po številkah, ki jih še čakamo, in začnem postopati okrog ter uživati v razgledih. Takrat pa zagledam nekaj svetlo modrega in belega, rjav čopek las poskakuje zadaj – mar je mogoče? Fatamorgana?! Katja??? Katja je, res je Katja, moja Katja!!! Kaj pa ti tukaj, vprašava skoraj sočasno, čudeč se ena drugi enako močno. Hvala ti vesolje, bila sem tam in takrat, ko je bilo najbolj prav! Močno jo objamem, potem pa hitro umaknem pogled. Zgleda slabo. Spomini na 100-ko v Vipavi, ko je na vseh postajah kar žarela, so še živi. Kaj pa zdaj? Vprašam jo po počutju, zatrdi mi, da je super. Hočem ji verjeti, zato polna energije skakljam ob mizi z dobrotami, poskrbim, da ji ne podtaknejo Magnesie (pa bi ji jo skoraj – saj to je navadna voda, nima mehurčkov, pravi prijazna prostovoljka), še ena petka in že jo odnese. Čustva se še niso polegla, ko prisopiha gor še Urša! Dajmo Urša, se derem, in zdaj ona doživlja fatamorgano. Močno objamem še njo in jo prepričam, da sem resnična, ter ji zaželim srečo. Še se bova videli danes! 

 

Ob spustu mi, umikajoči se svetovni eliti v gorskih tekih, kruli po želodcu. Danes sploh še nisem jedla! Hitro dol, hop po sendviču in že sem spet v sedlu, he he. Čez Sorico in proti smučišču Cerkno, kjer me čaka Andrej, da skupaj pričakava Katjo. Navigacijska naprava me skuša zapeljati na neke čudne strme ceste, zato jo izklopim in sledim zdravi pameti. Po nekaj vijuganja le prispem na Tuškov Grič, kjer ravno ujamem Heleno in nato tudi Klaro. Njej se utrujenost ne pozna, kot dobro podmazan stroj šiba čez drn in strn. Malo se ustavi, rečeva par besed in že se poda na lov za Heleno. Vedela sem, da jo bo ujela, v očeh ji je pisalo! Jaz zbašem v nahrbtnik sendvič (me je izučilo, ja!) in se uživaško napotim proti Črnemu vrhu. Prepričana sem bila, da imam do Katjinega prihoda veliko časa. V resnici sem si v mislih slikala naju z Andrejem, kako se predajava sončnim žarkom na ležalnikih (ki jih nimajo, sic!) in pijuckava vsak svojo pijačko. Ma kakvi! Komaj pojem sendvič in se lotim kavice, ki jo je vsem tam prisotnim prijazno častil Andrej, že pridirka Peter Macuh. In že tudi zvoni Andrejev mobitel, Katja pove, da je že čisto blizu. Pojdiva ji skupaj naproti…skupaj ja, malo morgen. Andrej ne zdrži, odšiba naprej, jaz grem počasi. Prav preveč dol ne smem, ker vem, da potem navkreber – kljub vsem kilometrom in višincem, ki so že za njo – Katjinega tempa ne bi dohajala. Pogled nanjo me ne pomiri. Še vedno ne zgleda dobro. Zatrjuje sicer, da je počutje OK, ma ni tistega žara, ni prave energije. Ne verjamem ji. Ampak seveda molčim. In se grizem, ker vem, da sem jo tudi jaz nagovorila, da se prestavi na 100-ko po vsega mesecu dni od UTVV. Ne rabim nobene krave, da bi se počutila kot koza! A sem morala navijat za daljšo progo?! Da se bom jaz zabavala, Katja pa takole matrala! Koza, koza, koza. Na okrepčevalnici jo Andrej poservisira, objemček, in že je ni več.  

Po posvetu s prijaznimi prostovoljci se odločim, da ne bom šla peš proti Blegošu, kdo bo potem hodil še nazaj po avto?! Plan B je z avtom dol v Poljansko dolino in na Črni Kal. Tudi Andrej čuti še dovolj moči in energije, da odbiciklira do Koče pod Blegošem. On je tam tik tak, jaz pa z avtom rabim še pa še. Na poti proti parkingu srečam še Uršo, vesela me je in jaz nje! Ne zgleda utrujena, ne tako kot Katja, me prešine. Zbašem se v vroč avto in krenem ovinkom in ozkim cestam naproti. Pot do dol se vleče, pot do Črnega Kala pa še bolj. Ne maram teh ozkih hribovskih cest, raje parkiram nižje in grem peš. Ampak danes ne morem, ker je Katja prehitra. Na poti do koče spet srečam Klaro, v prijetnem klepetu z X Gombačem. Heleni je že ušla. Pri koči je prijetno, z Andrejem na sončku pijeva kavo in se smejiva skupini Uršinih navijačic, ki ji pripravljajo presenečenje in se jezijo, ker ugotavljajo, da jih je nekdo izdal (kasneje izvemo, da exEnerge Matej). Med njimi prepoznam bivšo sodelavko Janjo, jah, Slovenija je res micena! Z Blegoša Katja priteče suvereno in prvič ta dan mi zgleda tako kot je prav. Odločno in energično. Vesela naju je, a se le na hitro okrepča in odšiba v senco gozdnih poti, ki vodijo proti Železnikom.

Nekoliko pomirjena v lahnem drncu krenem proti avtu, razdrapana cesta do Zalega Loga pa mine ob prošnjah višjim silam, naj nikogar ne spustijo na cesto v nasprotni smeri. In že sem v Železnikih, Andrej pa me tudi tu že čaka. Kmalu pride tudi Katja. Še vedno zgleda prav, močna in odločena, da ji tudi nepotrebno dolga pot naokoli do Prtovča ne bo prišla do živega. Midva skupaj z njenimi navijačicami dočakava še Uršo, ki je nekoliko zaostala, Andrej spravi kolo na varno in zdaj se družno podava z avtom v vasičko pod Ratitovcem. Tam Andrej ne zdrži pri miru, kmalu kreneva po progi v nasprotno smer, Katji nasproti. Pri Lovski koči se pot obrne strmeje navzdol in se uprem. Jaz dlje od tu ne grem. Vda se v usodo in ostane z menoj. Počasi se spušča noč, iz gozda vsake toliko pride kak tekmovalec ali dva, nekatere poznava, drugih ne, spodbujava vse in jim kaževa pot proti okrepčevalnici. Katji prvič poči film, pokliče, da je jezna kot ris, ker so jo poslali še v Podlonk. Hudiča no, pa tako taprave energije je bila! Jeza jo je dodatno izčrpala in v Prtovču me spet zaskrbi. Bo zmogla? Če pride do Sorice, kjer jo bova spet čakala, bo, se odločim kar jaz zanjo.

 

V koči na Sorici je prijetno toplo, tudi enoločnice še strežejo kljub pozni uri, tako da lepo poskrbiva zase. Potem nama ostane samo še čakanje, tokrat malo daljše. Pride Andreja, pogovor steče, kar skozi okno pošiljamo dobre misli Klari in Mateju, ki sta se udružila, ter Žigi X, ki ga družina na parkingu dobesedno prenovi in pošlje v noč. Potem kočo zaprejo in ostanemo zunaj, na mrazu. Na kontrolni točki srečam znanega prostovoljca, ki se me spomni s Črne prsti. Tudi on je že utrujen, ma njegov »šiht« bo še daljši od mojega! Zadnji komaj odhajajo s Prtovča! Andrej spet steče Katji naproti, z Andrejo kramljava in čakava. Nato priteče Macuh, za njim pa zagledam v gozdu dve lučki. Energe team? Petru rečem, da mu je Katja tik za petami in kar odnese ga naprej. Pa nista bila Energe team, pozabila sem na dva tekača, ki ves čas tečeta skupaj in sta pred Katjo. No, Peter mi je bil v cilju najbrž vseeno lahko hvaležen, saj je krepko navil tempo. Katja le priteče, preživela je kravji špalir in razdrto pot z Ratitovca, v njenih očeh vidim cilj. Vem, da se matra, ampak vem pa tudi, da se ji že mudi, da tole zaključi. Hitro nas zapusti, midva zapustiva Andrejo (oprosti!) in prav kmalu privijugava do Petrovega Brda. Na živahni postojanki čas hitro mine, le malo mraz je že. Trudijo se s pripravo dobrot za tekmovalce, a večina jih je v mislih že v cilju. Popijejo čaj in že jih vzame noč. Tako tudi Katja. Pred nami je še zadnja etapa. Cilj. V cilju je živahno, dosti spremljevalcev čaka na svoje tekmovalce, ki drug za drugim presrečni prečkajo ciljno črto. Nekateri so za zadnjih 5 km rabili uro in pol, zračunam! Katja naju je naganjala spat, a ker je nisva ubogala, ji ni preostalo drugega, kot da pohiti in le v eni urici končno zaključi tokratno pustolovščino! Zelo je utrujena in malo tudi razočarana nad časom, se mi zdi. Prostovoljci jo vrnejo v življenje s krepko mesno čorbo, naju pa s toplim čajem. Hvala! Na poti do avtodoma adrenalin popusti in postanem neskončno utrujena. Z mislimi o tem, kako od utrujenosti ne morem več niti migniti, pa sem samo navijala, eni pa so ves ta čas tekli gor in dol, zaspim kot ubita. In prespim jutranjo kavo, moj najljubši del vsakega traila!

Tale zgodbica je ratala tako dolga, kot da sem bila jaz glavna zvezda UPT. Jah, ni kaj, tudi navijaška ni lahka!