Poleti v Dolomite je bila dolgoletna želja. Pred dvemi leti sva se že skoraj odpravila. Pravzaprav sva imela avtodom
že spakiran. V njem pa supergi, kolesa, nahrbtniki, planinski čevlji, čelade, cepini.
Skratka tekaška, kolesarska in plezalna oprema. Pa se katastrofalna vremenska
napoved ni in ni hotela popraviti in sva zavila proti Toscani. Počitnice so
bile prečudovite, želja po Dolomitih pa je ostala.
Zato sem naju letos spomladi prijavila
na Sellaronda ultra trail, ki je bil napovedan za začetek septembra. Dolomiti
so bili tako zagotovljeni. V vsakem vremenu. Ker tekme pa Energe team ne izpusti.
Tudi letos sva v avtodom nabasala vso
možno športno opremo. V Dolomitih sva načrtovala ostati cel teden. In idej kaj
početi ni manjkalo. Hvala babicam za varstvo, če se temu še lahko tako reče. Mladež z nama noče več po svetu. Ravno varovati ju ni več potrebno, kosilo in taksi služba pa prideta prav.
Štart 63km traila s 3700vm navkreber in
prav toliko navzdol je bil v vasici Colfosco v dolini Alta Badia. Tam sva se
utaborila v lušnem kampu in se dan pred tekmo grela na vročem višinskem soncu.
Srce mi je igralo ob pogledu na venček gora, ki so naju obkrožale. Strmo nad
nama se je dvigal 3100vm visok Piz Boe, ki je tudi na seznamu želja.
Ko se skoraj sredi noči odpraviva iz
tople postelje proti štartu, ki bo 5:30, je zunaj 8 stopinj. Nase navlečeva vso
obvezno opremo, ki je bila spakirana v tekaškem nahrbtniku. Kapo, rokavice, rokavčke,
nogavčke in anorak. Kljub mrazu pa na kratkem vzpončku iz kampa do štarta že
fino zašvicava, zato gre še pred pokom pištole vsa oprema nazaj v nahrbtnik. To
se kmalu pokaže kot dobra odločitev, kajti trasa proge ni prav nič usmiljena.
Po ogrevalnem kilometru, ki ga oddelamo rahlo navzdol, namreč zagrize v prvo
strmino. Prvi vzpon na Rifugio Boe gre navpik navzgor 800vm brez popuščanja.
Hvala bogu, da sem si za tekmo oblekla mojo lepo svetlomodro Salomonovo kiklco. Krilce je v Italiji na trailu za dekleta očitno obvezen kos opreme. Prisežem, da sem le sem pa tja videla punco v tekaških hlačah.
Prvi spust je tehnično kar zahteven. Kot se kasneje izkaže, eden redkih takšnih odsekov, saj je večina proge izjemno tekaška. Hvaležna sem za najin izlet na Triglav, saj mi je spuščanje po skalnatem terenu domače. In že smo spet na smučišču. Danes se bodo eden za drugim vrstila pod mojimi nogami. Bemtiš pa črne proge. Hvala bogu, da poleti vsaj kucljev ni. Ampak za razliko od smučarije, ko tele strmine premagujem v zavojih, gre tokrat kar na glavo navzdol.
Iz Arrabe na Rifugio Portavescovo je
napovedan vertikal kilometer. In je res navpičen. Na nekaterih odsekih se mi
zdi, da hrib visi že nazaj. Da plezam gor po previsu. Noge so čvrste, tudi
srček ne nagaja, diham pa kot slon. Na srečo ne edina. Tudi tisti pred mano in
za mano sta slišati tako, kot da potrebujeta kisikovo masko. Kmalu bomo na 2600
in dihanje je tam res pravi izziv. Kljub naporom se mi smeje. Prve tri kritične
ure so za mano. Zdaj se začne tekaški trans.
Na višini med 2200 in 2400 metri bomo
zdaj tekli skoraj 15km. Teren je čudovit. Široka utrjena potka, ki se na
trenutke rahlo dviga, pa spet spušča. Zanimivo bi bilo videti s kakšno
hitrostjo bi jo pretekla na nadmorski višini Ljubljane. Tukaj se moram kar malo
prisiliti v tekaški korak. Poleg dihanja ga ovirajo še razgledi. Dobro uro
namreč zrem v mogočna ostenja Marmolade in njen ledenik. Uau! Ne morem si
pomagat, da se ne ustavljam. Občudujem razglede, ki se ponujajo in
fotografiram. To je tudi dober izgovor, da se od časa do časa vsaj malo
nadiham.
V nekem trenutku mi živčke nakravžlja
tekmovalec, ki motovili pred mano. Teče počasi in nesigurno, že nekaj časa mu
diham za ovratnik, vendar kaže, da se nima namena umakniti. Ko se že precej
naprdnem, me le spusti naprej. Zašibam in zaslišim čuden zvok. Nekaj z
nenaravno brzino piči dobesedno mimo moje glave in naprej v globino. Kamen.
Ogromen kamen se je odkrušil nekje visoko in se kotalil v dolino. Počasnež mi
je dobesedno rešil življenje. Če bi tam mimo prišla sekundo prej, bi me ubilo.
Še enkrat pomislim, da je vse v življenju urejeno in se stvarstvu zahvalim, ker skrbi zame.
Trasa se obrne navzdol proti Passo
Pordoi. Od tukaj bova jutri štartala na Piz Boe. Na prelazu je nekaj malega
navijačev. Ti so na progi zelo redka dobrina. Proga je res dolga in ne
pričakujem navijaškega navala. A kljub temu tekmujejo večinoma Italijani,
veliko je verjetno celo domačinov, navijačev pa praktično ni. Ne da imam neke
strašne izkušnje s tekmovanji v Italiji, a mi je močno ostalo v spominu, da na
maratonu v Rimu navijačev skoraj ni bilo. Mogoče se v Italiji ne navija.
Pičimo strmo navzdol proti Canzeiu.
Trasa je tu speljana tako, da kakšna dva kilometra tečemo vzporedno po progi
navzgor in navzdol. Sotekmovalci, ki že grizejo hrib navzgor, me na vso moč
spodbujajo. Skoraj vzamem nazaj tiste misli o navijačih. Saj sem čisto v šoku,
da tako zavzeto navijajo kar konkurenti.
Letim in kmalu tudi jaz grizem navzgor
iz Canazeia. Takrat me prešine zakaj navijanje. V Canazeiu je bil časovni limit
šest ur. Pogled na uro pove, da sem ga ujela mogoče ravno za kakih pet minut.
Priznam, da se s časovnimi zaporami nisem ukvarjala, s tem na nobeni tekmi še
nisem imela težave. Tokrat pa za las. Očitno je tukaj to kar fino našponano.
Kasneje iz rezultatov izvem, da je bilo na časovnih limitih izločenih skoraj
100 od 250 tekmovalcev. Noro!
Grizem v tretjega od štirih vzponov.
Počutje odlično. Da je temu res tako, kaže tudi to, da prehitevam tekmovalca za
tekmovalcem. Počutim se kot »the mašin«. Hrib ne jenja, jaz pa tudi ne. Ne
prvič tega dne se skoraj zjokam od sreče. Taki občutki me redno popadejo večkrat
na vsaki tekmi. Gre za kombinacijo ponižnosti in hvaležnosti. Hvaležnosti
telesu, glavi in srcu, ki zmorejo takšne napore. In ponižnosti, da lahko. Da
sem ena redkih izbrancev, ki jim je doživeti to izkušnjo.
Vzpon iz Selve na Dantercepies se vije
skoraj navpično navzgor in ves čas pod gondolo. V tem trenutku me ta prizor
nagovarja samo k temu, da si v glavo zašraufam en šrauf. Ker sigurno nekje
manjka. Zakaj bi sicer kot budala tekala po teh hribih, če se pa povsod pride
tudi z gondolo. Sonce nažiga v glavo. Prečkam pašnik, kjer se pasejo krave.
Opažam, da sem se v zadnjem času malo bolj spoprijateljila z njimi. No, vsaj na
smrt me jih ni več strah. Mogoče sem pa tudi jaz ena navadna krava.
Takrat tri ovinke nad seboj zagledam
Andreja. Ne morem verjet, da sem mu skoraj za petami. To me zbudi iz melanholije
in iz meč potegnem svežo energijo. Dokler se prikotalim do najvišje točke
zadnjega vzpona o soncu ni več sledu. Oblaki so vedno bolj črni, veter je močno
potegnil in počasi začne še dež.
Izvlečem telefon, da bi slikala ta
urnebes. Pa ga ne morem prižgat. Čisto je namreč premočen. Iščem vrečko, v
katero bi ga zavila. Hip nepozornosti in že sem na napačni poti. Samo da tega
še ne vem. Bredem po ledenih lužah. Nekatere so tako globoke, da se vanje potopim
do gležnjev in še čez. Takrat opazim, da ni trakov. »Fak! Fak! Fak! Nazaj ali
naprej? Sem na napačni poti ali samo na slabo označenem odseku. Kako sem bila
lahko tako neumna?«
Pridem do pašnika, kjer je na mojo srečo
tabla, da je prehod prepovedan. Zdaj vsaj vem, da sem res spet zabluzila.
Obrnem in kot nora tečem nazaj. Pot sem falila točno tam, kjer sem se ubadala s
telefonom. Še enkrat ga izvlečem in zdaj mi dovoli, da naredim fotografijo.
Padem direktno v praznino. Dejansko in miselno. Ker se je vreme tako poslabšalo, me v cilju pričaka samo osamljen napovedovalec. Katarza cilja je tako pravzaprav nepopolna. In v tistem drobnem praznem trenutku se v misli prikrade: »Zakaj?«. Ki ga takoj naslednji hip izrine: »Zato, da lahko pišem.« In že tečem naprej, proti kampu, kjer me čakata topel tuš in topel objem.
Poletni Dolomiti so ljubezen na prvi pogled. Ki
bo, glede na možnosti, ki jih ponujajo, trajala dolga leta. Na nove
dogodivščine!
Za konec pa še kratek filmček s te lepe dogodivščine.
Za konec pa še kratek filmček s te lepe dogodivščine.
Rada bi bila tam. Hvala za čudovito zgodbo, občutke, slike ...
OdgovoriIzbrišiZdaj mi je še bolj žal, da te nisem kje pričakala!!!
OdgovoriIzbriši